Tanja Skaza: To, da lahko svetiš v svoji barvi, prinaša več pripadnosti kot služba za nedoločen čas

Maja Fister

Tanja Skaza je prenašalka izkušenj, znanj in motivatorka z 20-letnimi vodstvenimi izkušnjami. Je solastnica uspešnega podjetja Plastika Skaza in ustanoviteljica Inštituta Skaza. Ustanovila je tudi gibanje Spremembe vredna in je tudi avtorica istoimenske knjige. In še bi lahko naštevali …

Tanja Skaza je ženska številnih talentov in dosežkov, a ti se v njenem življenjepisu niso znašli čez noč. Njen dan se po šestih urah spanca začne ob 5. uri zjutraj. Po meditaciji, ki jo v tem delu leta opravi še v temi, sledijo afirmacije in zapisovanje zahval za dan, ki je pred njo. Potem se poda na hrib, po sprehodu še plava in ob 9. uri je pripravljena na prve sestanke.

Tokrat sva se ujeli razmeram primerno – prek digitalnega zaslona – in poklepetali o izzivih, ki jih je prineslo zelo nenavadno leto 2020. O tem, da je včasih tudi sama delala po 12 ur, čeprav danes velja za zagovornico krajših delavnikov in poudarja pomembnost dela na sebi. Govorili sva tudi o tem, kakšne zaposlene išče in tudi o tem, kakšni so v resnici dobri, pa tudi slabi vodje. In verjamem, da se boste ob branju spodnjih misli večkrat ujeli, kako si prikimavate …

Zadnje leto je bilo sila nenavadno, a nas je kljub številnim izzivom tudi marsičesa naučilo, nas prisililo v sprejemanje sprememb in rasti. Kaj ste od leta 2020 odnesli vi?

Leto 2020 je bilo kljub vsemu zame čudovito, saj smo se začeli ukvarjati sami s seboj, ne le z drugimi. Če smo prej stvari delali površinsko, smo šli tokrat bolj v globino. 2020 mi je prineslo spoznanje, kaj je v resnici sploh moje poslanstvo. Ugotovila sem, da ni dobro, da si razpršen na vseh koncih, ampak da delaš tisto, s čimer daješ dodano vrednost tako drugim, predvsem pa sebi.

Prineslo mi je dodatno zavedanje, da smo res spremembe vredni in da je dobro biti prilagodljiv in potrpežljiv. Prav je, da se znamo prilagajati kot štirje letni časi, ki vsako obdobje prinašajo nekaj drugega. Navadila sem se na to, da so stvari drugačne in se nanje odzvam. Ugotovila sem, da je moja največja dodana vrednost, da sem v podjetju zato, da ljudem pomagam z miselno naravnanostjo; da so mirni in stabilni, da znamo ob obilici vseh informacij razumeti, kaj se v svetu trenutno dogaja.

Če potegnem črto, sem v 2020 dosegla prav vse cilje, kar sem si jih zastavila. Edini, ki ga nisem, je finančni. Želela sem ustvarjati svoje oddaje, sem jih. Ustvariti gibanje Sprememba vredna, pa smo presegli zastavljeno število članic. Imeti izobraževanja, sicer v živo, ne s pomočjo Zooma, a je uspelo tudi to.

Tik preden je svet obstal, je sodobna družba na visokih obratih drvela skozi svet ‘hiper potrošnje’ in produkcije. Kako gledate na to, da se moramo včasih malo ustaviti in si nastaviti zrcalo, pa čeprav pod prisilo?

Hvala bogu, da nam je to leto pokazalo, kaj imamo. Narava je naredila svoje delo. Živimo v krasnem okolju, vse imamo, v resnici pa moramo sami pri sebi najprej pogledati, ali delamo dobro za naravo in uporabnike. Tudi pri nas je bilo odprtih nekaj projektov, ki smo jih letos preučili, če res pokrivajo naše poslanstvo. Pomembno je, da se vprašamo, ali je to, kar delamo na svoji poti, nekaj dobrega za ljudi in planet. Vsi projekti, ki niso bili usmerjeni k enemu ali drugemu, niso bili uspešni. Zato so podjetja stala.

Tudi mi smo prihodke zmanjšali za 30 odstotkov, ampak to so bili produkti, ki niso potrebni ne za preživetje ne za ohranjanje planeta. Srčno upam, da nam je to leto vsem skupaj pokazalo, da smo ljudje prvi, ki lahko ustvarjamo dobre zgodbe, projekte in produkte. In da ob tem poskrbimo, da delamo dobro za okolje. Nikakor ni vse v tem, da delamo dobre prihodke, ampak tudi v tem, da delamo za naše splošno dobro.

Kako hranite svojo ustvarjalnost in kje najdete navdih za produktivnost?

Verjamem, da obstajajo ljudje, ki so ustvarjalni in vizionarski ter tisti, ki so ‘implementatorji’ ali razvojniki, torej imamo dve skupini. Menim, da se ljudje, bodisi rodimo z ustvarjalno žilico in živimo v tej svoji domišljiji in viziji podob, ki nas hrani. Ali pa smo v tisti skupini, ki najde navdih v idejah drugih vizionarjev in jih zna spremeniti v določen produkt ali projekt.

Meni v iskanju navdiha pomaga predvsem to, da grem v naravo. Tudi v meditaciji vidim krasne podobe in živim v svojem svetu. Odkar pomnim, pa sem vedno rada iskala nove priložnosti, to me privlači in hrani, nisem rada predolgo ‘stacionirana’. Rada vidim lepe stvari in zavedam se, da za srečo, veselje in zadovoljstvo potrebujemo novosti, rast in spremembe.

Se sploh kdaj znajdete v obdobju, ko zmanjka optimizma?

Ne. Že kot majhna deklica sem se morala nenehno dokazovati. To so tisti vzorci, ki jih nosimo že od otroštva, da nismo dovolj dobri in uspešni. In tako sem vedno iskala načine, kako bom opažena, boljša, uspešnejša.

Tudi sama sem se nekoč gnala in delala po deset ur na dan, spala pa štiri. A ne pozabimo, da smo sami ustvarjalci svojega življenja. Menim, da preveč delamo in smo hkrati premalo učinkoviti. Vsak potrebuje tudi čas zase. Zadnji pet let se torej precej bolj zavedam, da je to moje življenje. In dan bom imela tak, kakršnega si bom naredila.

Priznam, na začetku epidemije je zadelo tudi mene. Za en mesec me je popolnoma zmedlo. Porušilo je celo mojo novo strategijo. In to že prvo leto, ko sem se odločila iti ven iz Skaze. Moj urnik izobraževanj se je podrl in nisem točno vedela, kaj bom. Priznam, zmedlo me je, tudi jaz sem človek. Ampak me je kmalu spustilo, zavedla sem se, da danes pač živimo v takšnem svetu, in vse, kar lahko naredim, je to, da se prilagodim. Kmalu zatem se je odprlo naše gibanje Spremembe vredna.

Kaj je na vaši karierni poti ključno vplivalo na to, kje ste se znašli danes? Kot pravite, ni bilo vedno tako, da ste znali ceniti svoj čas in vrednost.

Še vedno mislim, da je bila večina ljudi, ki jih danes vidimo kot uspešne, zelo ranljiva v otroštvu. Bodisi da niso bili opaženi, da jih niso imeli dovolj radi, da se jim je kdo posmehoval. In ta ranljivost nas žene naprej k tekmovalnosti. To je zdrav tekmovalni duh, ko hočemo pokazati, kaj zmoremo in znamo. Kar ti da pogum, vztrajnost in te nauči, kako se pobrati in iti naprej.

Prepričana sem, da so vsa ta leta, ko sem veliko delala in ustvarjala, pripomogla k temu, da sem danes drugačna, da lahko rečem, da se je treba znati tudi ustaviti in ceniti. A čez te faze moraš iti. Ne moreš biti uspešen čez noč. Trdo delo je pri tem nujno. Če si danes ne bi rekla, delala sem po 12 ur, ne bi cenila tega, kar znam. Morda se nisem znala dobro organizirati, morda se nisem dovolj spoštovala, mislila sem, da je delo tisto, ki mi bo dalo moč, da postanem uspešna. Ampak – saj mi je! Delo mi je odpiralo nove poti, znanja, spoznanja, poznanstva.

Prepričana sem o tem, da so v življenju faze, skozi katere je treba iti. Faza učenja, faza z veliko dela, vztrajnosti, izzivov, tekmovalnosti in prehojenih poti, šele nato prideš v obdobje, ko rečeš, odlično, veliko sem naredil, vendar zdaj je čas, da se začnem ukvarjati tudi s seboj, ne le z rezultati in dosežki. Nekateri do te faze žal nikoli ne pridejo.

Danes skušam to znanje deliti tudi z našimi direktorji in vodjami. Na izobraževanjih vedno poudarjam, kako pomembno si je vzeti čas zase. Več kot delaš na sebi, lepše zglede daješ sodelavcem.

O kakšni poklicni poti ste sicer sanjali v zgodnji mladosti?

V otroštvu sem imela dve sosedi – ena je bila pravnica in vedno se je vozila s krasnim avtomobilom in imela je čudovito poslovno torbo. Vedno sem sanjala, da bom, ko bom velika, nosila tako lepo poslovno torbo. S prvo dobro plačo sem si šla kupit točno to.

Druga soseda je delala kot direktorica marketinga ali nekaj podobnega in vedno je bila urejena ter nasmejana. V spominu mi je ostalo, kako je vedno govorila, da je treba pri delu uživati in ustvarjati. Kot majhna deklica sem tako sanjala o tem, da bom odrasla v poslovno žensko, ki bo ustvarjala. In hvala bogu, da sem vedno imela to priložnost. V Zlatarni Celje sem odpirala nove trgovine, iskala nov nakit, zaposlovala nove ljudi, ustvarjala sem. In enako je bilo potem v Skazi.

Že pred intervjujem sva govorili o tem, da ste ena tistih oseb, ki svoje ideje, misli in cilje zapisuje v zvezek. Kaj ste zapisali danes?

Moj dan se med drugim začne tudi s pisanjem zahval. Včasih sem to pisala drugače. Včasih so bili stavki zapisani kot prošnje, da bo dan uspešen. Zdaj sem stavke obrnila tako, da so zapisani kot trditve, kot napovedi. Prva današnja točka je tako zahvala, da bova danes naredili čudovit intervju. Naslednja je zahvala za uspešen sestanek s poslovnima partnerjema, ki ga imam zatem.

Dan torej začnem tako, da pet nalog, ki jih imam na urniku tisti dan, spremenim v zahvale. Zahvalim se tudi za to, kdor sem, za to, kar imam, in za krasen ter produktiven dan, poln ljubezni in zdravja. Ko vse to napišeš, je lažje in v uspeh bolj verjameš.

Eden od vaših ritualov so tudi pozitivne afirmacije za dobro jutro. Kako je videti takšen začetek dneva?

Kar je meni v zadnjih petih letih zelo pomagalo, so kartice s pozitivnimi afirmacijami, ki sem jih združila od izkušenj različnih gurujev in iz povsem svojih. Vsak dan si vzamem štiri afirmacije in si jih preberem. Danes imam na primer: »Rada se imam in se cenim, zato so moje misli vedno pozitivne in skrbne.« To sem pisala ob veliki spremembi in takrat sem si jo morala prebrati tudi trikrat na dan. Naslednje so »Izpusti in pozabi, vse je točno tako, kot mora biti,« »Zaslužim si najboljše in že zdaj sprejemam najboljše,« ter »Uživam v majhnih stvareh, kajti to so čudeži.«

To so kartice z afirmacijami, ki so poleg knjige Spremembe vredna tudi naprodaj?

So, v paketu je 45 kartic z afirmacijami za uspešen dan. To so kartice, ki so pomagale meni, vedno pa pravim, da je najbolje, če jih najprej en čas uporabljate, da sploh ugotovite, katere so vam najbolj pisane na kožo, nato pa nadaljujete zgolj s tistimi. Obstajajo namreč različna obdobja, zato ni vsaka kartica primerna za vsakič, niti za vsakogar. Če ste nekdo, ki je že vse življenje hvaležen za to, kar ima, potem kartic za to ne potrebujete.

Zadnja leta vedno več govorimo o pomembnosti dela na sebi. Kaj pravzaprav šteje kot delo na sebi?

Marsikdo zamahne z roko, ko sliši zvezo osebna rast. V resnici pa imajo ljudje, ki delajo diplomo na diplomo, si zadajajo cilje, da bodo uspešni šele, ko bodo naredili še to šolo in tiste certifikate, v resnici lahko zelo slabo samopodobo. Delo na sebi je najprej to, da poskušamo odkriti svoje vzorce, ki nas omejujejo, in to so vzorci iz otroštva. Šele ko sem to spoznala sama, sem dojela, da kritike ne bolijo odrasle Tanje, ampak Tanjo iz otroštva.

Delo na sebi pomeni to, da se v resnici spoznamo. Da poskušamo odpravit in odstraniti vse bolečine, ki jih imamo še od malih nog. Takrat nehajo kritike tako boleti, takrat jih lahko sprejmemo kot dobronamerne, če to so. Delo na sebi zajema to, da se že od jutra zavedamo, da smo sami ustvarjalci svojega življenja. Sami si kreiramo dan, tudi to, da bomo znotraj tega dneva znali biti bolj prilagodljivi. Če ti srce reče, da kar počneš, ni prav, se ustavi. Sicer pristaneš v množici ljudi, ki so v življenju ujeti tam, kjer ne želijo biti.

Verjamete, da v svoje okolje privlačimo ljudi z isto energijo? S kakšnimi se najraje obdajate sami?

Prepričana sem, da v svoje življenje privlačimo točno takšne ljudi, kot jih potrebujemo. Najprej privlačimo podobne sebi. Če smo pozitivni, privlačimo takšne. Če razmišljamo črno, pridejo takšni ljudje. In ko rastemo, se s temi ljudmi lahko zgodi dvoje, ali rastejo z nami ali pa odidejo. Prepričana sem, da v svoje življenje privabljamo ljudi, ki jih potrebujemo, da na svoji poti rastemo. Ko smo črnogledi, dobimo črnoglede, da nam nastavijo ogledalo. Nato začnemo delati na sebi. In ko je čas, da odidejo, odidejo.

Zagotovo se vam je kaj podobnega že zgodilo s prijatelji. Na neki točki nismo več na istih ravneh, nekdo zraste, nekdo za to še ni pripravljen in vsak gre svojo pot. Morda pa se čez tri leta spet srečata in sta spet na enaki poti. Včasih je prav, da se ljudje odmaknejo. Sama nikoli nisem imela veliko prijateljic. Že od nekdaj sem bila v svojem svetu. Nato sem spoznala, da ljudje pridejo in tudi gredo, s tem ni nič narobe.

Bi rekli, da uspešna podjetja ustvarjajo odlični timi ali vrhunski posamezniki?

Mislim, da vrhunski posamezniki lahko naredijo slabo klimo v podjetju. Če posameznik meni, da je tako dober, da ne potrebuje ekipe, se lahko poruši sistem zavzetosti in zadovoljstva zaposlenih. Samo dobre in povezane ekipe lahko ustvarjajo dobra podjetja. Več ljudi več ve in lahko pride do boljše rešitve kot le en posameznik. Odlične ekipe niso izvajalci, ampak so soustvarjalci uspešne zgodbe podjetja.

Hkrati pa zadnja leta precej težimo k individualnosti in pozabljamo na kolektivnost …

Res je, kultura je precej naravnana na to, da precej pozornosti usmerjamo na eno osebo, govorimo o ciljih in rezultatih posameznikov. A ljudje po naravi nismo samotarji. Nismo prišli na ta svet, da bomo na njem sami. Prej, ko ljudje spoznajo, da potrebujejo druge in zaupanje, nekoga, da mu pomaga, prej pride do te simbioze in pretoka energije.

Zato tudi sama z vodjami delam na način, da jim pokažem, da je zaupanje nujno. Vsi smo ranljivi in ne znamo biti vedno najboljši. Prej, ko sprejmemo druge in zaupamo v njihovo znanje, prej smo lahko uspešni. Danes vidimo, koliko ljudi menja službe, ker niso zadovoljni s klimo, to kaže na to, da nismo taki individualisti, kot radi mislimo.

Pogosto poudarjate pomembnost zadovoljstva na delovnem mestu, ki se nato kaže tudi v delovni vnemi. Na kakšen način spodbujate svoje zaposlene?

Najprej to, da jim dam vedeti, da niso le izvajalci, ampak soustvarjalci. Da lahko iskreno povejo svoje mnenje. Spodbujamo jih, da ustvarjajo, da poskusijo nove stvari, tudi, če naredijo napako. Vnema se ustvarja tudi tako, da v ekipi ne širimo negativnosti, da se nekaj ne da in predvsem, da ljudi ne kritiziramo pred vsemi. Da se o napakah pogovorimo ena na ena, da vodja zaposlene sprašuje o tem, kaj bi sami naredili bolje. Predvsem pa, da spodbujamo ekipno delo, da ustvarjajo skupaj. Ne le v službi, da so skupaj tudi zunaj, v kar štejejo tudi teambuildingi. Velik poudarek dajemo tudi na izobraževanje zaposlenih. Če ljudem ne dajemo priložnosti za izobraževanje, ne bodo napredovali.

Sami spodbujate zaupanje v zaposlene, a hkrati bi se slepili, če bi rekli, da je zaupanje le enostransko in pridobljeno samoumevno. S čim si ga torej zaslužijo?

Ko se oseba zaposli, je pomembno, da mu okolje ponudi dve močni vrednoti. Da začuti varnost in zaupanje. Če smo osebo že zaposlili, pomeni, da smo v njej že videli neke vrednote, torej, da mu lahko zaupamo. Zaupanje seveda ni samoumevno, a v prvi vrsti ga mora delodajalec dati sodelavcu. Le tako je ta lahko ustvarjalen, saj ga ni ves čas strah, da bi ob tem naredil napako, s tem pa ogrozil svojo varnost. Vsakemu vodji zato najprej predlagam, da novemu sodelavcu da vedeti, da mu zaupa, saj ga je zato tudi zaposlil. Vsaka oseba si želi biti uspešna, nihče ni tam zato, da mu spodleti. Pomembno pa je, da skupaj določita cilje, pričakovanja, kaj bo ta oseba doprinesla. Tako je krog sklenjen.

V svojem poslu veljate za vizionarko in Plastika Skaza je nanizala številne uspehe. A ti zagotovo niso zgrajeni čez noč in so verjetno tudi rezultat napak, ponesrečenih poskusov in razočaranj. Kako dolgo si dovolite premlevati napake in kako se najlažje učite iz njih?

V teh letih sem se naučila, da je posel, posel. Na vsak projekt ali produkt se ni dobro čustveno vezati. Smiselno se je vezati na ljudi, ne pa na projekte. Rada imam lep odnos, ki ga zgradim s sodelavcem. Medtem ko pri projektu velja oceniti, če ta ne prinaša dodane vrednosti, potrebuje pa veliko mojega časa in koncentracije, ga morda ni smiselno nadaljevati.

Poskusi, vztrajaj, če vidiš, da prinaša sadove in te osrečuje, vztrajaj naprej. Če pa jemlje več energije in sreče, kot je prinaša, ga končaš. Lahko govorimo o projektu, ki traja tri mesece ali eno leto, na neki točki je treba pretehtati pluse in minuse ter potegniti črto.

Kaj pravite na prepričanje, da je treba na vsake štiri leta zamenjati ali vsaj preoblikovati svojo karierno pot?

Se strinjam. Sicer ne bi rekla štiri, ampak šest let. V podjetju Skaza imamo urejeno tako, da oseba po petih letih začne iskati svojega namestnika, v tistem letu pa sama razvija svojo vlogo naprej.

Absolutno sem pobudnica tega, saj vsi potrebujemo nove izzive, ki nas hranijo, tako na poslovnem kot zasebnem področju. Življenje gre naprej, časi se spreminjajo in predvsem se je dobro zavedati, da se učimo skozi vse življenje, sicer zaspiš in stagniraš. To je hrana za možgane, ki nas pelje naprej.

Če smo pred desetletji iskali službe, kjer bomo delali do konca svoje delovne aktivnosti, se razvoj karierne poti danes nekoliko razlikuje. Menjava službe je postala nekaj običajnega, s tem pa se je nekoliko spremenila tudi pripadnost le enemu podjetju za vse življenje. Kako torej prepoznati in spodbuditi zaposlene, ki bodo s podjetjem dihali, čeprav se morda od njega na neki točki celo poslovijo?

To povezujem tudi z zasebnim življenjem. Tudi ko se zaljubimo, ne vemo, ali bomo s to osebo vse življenje ali bo kaj prišlo vmes. Ne moremo vedeti. A mislim, da vse dokler so neke priložnosti za rast, tako dolgo je oseba v podjetju. Sama res nisem za te preživete stereotipe. Mama mi je včasih govorila, dobro se uči, da boš našla krasno službo za nedoločen čas v državnem podjetju. Ne verjamem, da lahko kar koli od tega zares osrečuje. Osrečuje to, da se počutiš živega.

Ljudje ne čutijo pripadnosti do podjetja. Čutijo jo do sodelavcev. Do tega, da so lahko soustvarjalci. Ne glede na to, ali so tam 5, 10 ali 20 let. Ko čutijo, da so pomembni v ekipi, niso samo številke, ko slišijo pohvalo, lahko dajo svoje mnenje in so opaženi. To dela pripadnost. Zelo si želim, da bi v podjetjih bolj spodbujali ta srčni duh, ustvarjalnost in iskrenost. To, da lahko svetiš v svoji barvi, prinaša več pripadnosti kot služba za nedoločen čas.

Mislim, da bi se s tem lahko strinjal vsak zaposleni. A najprej morajo to naravnanost posvojiti podjetja …

Vse se začne od zgoraj. Če je delodajalec srčen, bodo takšni tudi zaposleni. Če je delodajalec odprt za nova znanja, bodo tudi zaposleni. Kakršen je njen vodja, je tudi njegova organizacija.

Upravljanje podjetja Skaza ste sicer prepustili direktorjema, pa vendar – katere vrednote sicer iščete, ko izbirate nove zaposlene, kaj je najbolj odločilna lastnost kandidata, ki pretehta na razgovoru za službo?

V ta del sem ponekod še vedno vpeta. Na vrednote, poslanstvo in vizijo res dajem velik poudarek. Še pred samimi strokovnimi znanji sem pozorna na vrednote, ki jih živi kandidat. Najprej se morajo ujemati z vrednotami podjetja.

Pogum, odnosi, odgovornost, ciljna usmerjenost, naravni viri, skozi te vrednote želim spoznati človeka. Kaj je naredil za naravo, kje je pokazal, da jo spoštuje? Najprej se vežem na to. Če je naše poslanstvo čisti planet in osrečujoči uporabniki, njegovo pa nasprotje temu, je jasno, da nismo za skupaj. To so glavne značilnosti. Potem šele pride strokovna plat. Če oseba živi naše vrednote in se vidi v poslanstvu, bo zmogla tudi vse ostalo.

Kaj je po vašem mnenju najslabše, kar lahko nadrejeni počne v odnosu do svojih zaposlenih?

Najslabše, kar lahko narediš sodelavcu, je to, da ga podcenjuješ in mu nižaš vrednost. Ranljivi vodje lahko dajo ljudem le rane. Delodajalci moramo zaposliti prave vodje, da pomagajo zaposlenim rasti, ne pa jih prizadeti.

Kaj vam pomaga pri spopadanju z novimi izzivi in določanju ciljev?

Rada rečem, da se vse zgodi z razlogom. Rada vidim nove priložnosti v vsem. Ne stati na mestu. Časi so se spremenili, to zdaj občutimo še bolj. Treba se je prilagoditi, če želimo živeti srečno, zdravo in uspešno življenje. Ne živimo v preteklosti, ampak se vprašamo, kaj lahko danes naredimo za to, da bo naše življenje lepše. Ne želim se ujeti v misli »Kako smo včasih delali to in kako je bilo nekoč dobro tisto,« ne vračam se v preteklost, dala mi je čudovite in slabše izkušnje, a treba je iti naprej ter sprejemati spremembe.

Katera je zadnja knjiga, ki ste jo prebrali in vas je navdušila?

Sama preberem res ogromno knjig. 5 jezikov ljubezni je knjiga, ki jo priporočam vsem. Vsem, preden stopijo v zvezo, na nek način pa tudi za to, da spoznajo svoje sodelavce in ljudi, ki jih obkrožajo. Priporočam tudi knjigo Ikigaj. Ker skoznjo spoznamo, kaj v resnici živimo. Knjiga Placebo ste vi (Joe Dispenza) je prav tako vrhunska, ki s primeri predstavi, kaj dela naš um. Pred kratkim sem prebrala tudi knjigo Nene Veber Zdravje in jaz, kjer govori o tehnikah tradicionalne medicine, kako pozdraviti same sebe. Dobila sem jo od skrivnostnega Božička in prebrala sem jo v enem dnevu, na mah. Nora je!

Trenutno berem knjigo Ženske, ki tečejo z volkovi, ki govori o divjih ženskah, o tem, zakaj smo se morale boriti. Še vedno mislim, da ima 80 odstotkov uspešnih poslovnih žensk veliko moške energije, s katero se borimo, da pridemo v ospredje. Ženske, ki smo divje, smo tudi strastne in to nas vleče naprej. Želim pa si, da ženske vodijo z žensko energijo. Zdaj je čas za srčne voditelje. Zdaj ni prostora za voditelje, ki bi želeli samo številke, ampak za takšne, ki želijo voditi ljudi in skozi to pustiti svoje nasledstvo.

Tanja Skaza bo nastopila na Kongresu ADMA 2021. Več o kongresu in nastopajočih si lahko pogledate na https://kongres.adma.si/

Splošni pogoji Politika zasebnosti

Vse pravice pridržane

Izdelava: