10 let v slovenskem zdravstvenem sistemu – kako naprej?

»Večina ljudi precenjuje, kaj lahko stori v enem letu in podcenjuje, kaj lahko stori v desetih letih.« Bill Gates

10 letno obdobje, ki smo mu bili priča v slovenskem zdravstvenem sistemu, lahko označimo kot obdobje dinamične želje po transformaciji in prilagoditvi aktualnim družbenopolitičnim razmeram in ekonomski realnosti. Naš zdravstveni sistem so dohiteli problemi populacijskega staranja, kadrovskega deficita, sistemskega podfinanciranja, zastarelosti opreme, različnih projektov z merljivo in nemerljivo uspešnostjo, upočasnjene digitalizacije, nestimulativnega plačevanja izvajalcev, prepočasnega uvajanja sistemskega spremljanja kakovosti in še bi lahko naštevali.

In vendar je sistem zdržal. Nanj so se zgrnili še oblaki epidemiološke krize ob pandemiji COVID 19, problemi s financiranjem, ki so bili posledica spremenjenih ekonomskih razmer ob raznih krizah in po pandemiji, spremenjene varnostne razmere ob trenutni vojaški politični situaciji v Evropi in še bi lahko naštevali. In vendar – sistem je zdržal. Naslonjen na nesebično željo vseh, ki smo svoja življenja posvetili vzdrževanju ene izmed največjih javnih dobrin in temeljev socialnosti naše države, se zdravstveni sistem bori za svoje preživetje. Kako dolgo še lahko zdrži?

Da bi dobili odgovore na to vprašanje moramo v skladu s Sokratovim pregovorom najprej jasno in neobremenjeno definirati vse pravilne in nepravilne ukrepe zadnjega desetletja ter na podlagi samorefleksije sprejeti ukrepe za prihodnje desetletje.

V Sloveniji radi ugotavljamo, da je zdravstvo v razsulu. Še raje napovedujemo reforme. Ugotavljamo, da imamo precej korupcije in zastarele organizacije, a vendar nekritično častimo obstoječo organizacijo javnih zavodov in iz prejšnjega sistema podedovan sistem upravljanj zdravstva (s skupščinami, sveti in drugimi tedanjimi pridobitvami samoupravljanja). Na koncu poskušamo vse rešiti z nenehnim zviševanjem plač zdravnikov in zdravstvenega osebja ter čarovniškim lovom na zasebnike, dvoživke, celo troživke in druge ne bodi jih treba.

Ob tem je potrebno vedeti, da je povsem človeška lastnost nepripravljenost za spremembe, ki traja tako dolgo, dokler problem ni dovolj hud. V slovenskem zdravstvu smo klub pregovorni potrpežljivosti Slovencev to točko že prešli in čas za spremembe je napočil.

Kaj pa, če bi dejansko prevzeli dobre prakse najboljših držav (Nizozemske, Nemčije, Švedske, Francije, Švice)? Ne polovičarsko, temveč zares. Ali te države poznajo korporativno (sindikalno/upokojensko/delodajalsko) upravljanje javnega zdravstvenega zavarovanja? Ali poznajo dopolnilno zavarovanje? Poznajo zdravstvene domove? Dovoljujejo smiselno konkurenco ter dejansko izbiro in odločanje pacientov?

Je že prišel čas, da postavimo sodobne temelje zdravstva in sociale? Ali moramo počakati še eno desetletje, da se generacije v zdravstvu, državni upravi, politiki, sodstvu in drugod še temeljiteje zamenjajo?

Zagotavljanje svobodne in proste mobilnosti predstavlja eno izmed vrednot EU. Prav to je bilo vodilo pri uveljavljanju Direktive o čezmejnem zdravstvenem varstvu, ki pa je v svojem bistvu promovirala kakovost in varnost vseh zdravstvenih problemov. Na Zdravstvene razvojnem forumu bomo predstavili, kaj smo dosegli in kje so izzivi iz vidika treh držav; Slovenije, Hrvaške in Italije.

Vzporedno z razvojem medicine in medicinske tehnologije tudi dramatično narašča potreba po dolgotrajni oskrbi in oskrbi kompleksnih bolnikov, to je oseb z  dvema ali več kroničnimi boleznimi, pri katerih lahko vsako stanje vpliva na oskrbo drugega stanja in so običajno oskrbljeni v primarni oskrbi. Soočena s temi potrebami in izzivi je Evropska komisija slednje postavila kot prednostno za  finančno obdobje 2021–27 in predstavila Evropsko strategijo oskrbe (september 2022) z namenom zagotoviti kakovostne, cenovno dostopne in dostopne storitve oskrbe po vsej Evropski uniji ter na ta način izboljšati položaj tako za oskrbovance kot za ljudi, ki poklicno ali neformalno skrbijo zanje.

Kako naprej?  Potrebno bo znanje, potrebni bodo učinkoviti ljudje, potrebna bodo vlaganja, potreben bo trud in neštete ure dela. Predvsem pa bosta potrebna dva pomembna premika v miselnosti: pomik od balkanskega fatalizma starejših generacij k zdravemu optimizmu mlajših in s preteklostjo neobremenjenih generacij na eni strani ter zmaga želje po spremembah in ohranitvi javnega zdravstva pred zavistjo in nevoščljivostjo pred poštenim zaslužkom uspešnih izvajalcev v zdravstvu na drugi strani.

Samo tako bomo lahko ohranili tisto, kar smo imeli desetletja za samo po sebi umevno, zdravje pa bo, namesto da bi regradiralo v enega izmed plačljivih predalov ekonomskih kategorij, ostalo na piedestalu najvišje družbene vrednote.

Vabim vas, da vse izzive skupaj predebatiramo na Zdravstvenem razvojnem forumu 9. in 10. marca v Portorožu.

»The unexamined life is not worth living.« Sokrat

Biserka Simčič, programska vodja Zdravstvenega razvojnega foruma