Resnice in zmote o mobingu

dr. Danijela Brečko

Pred nedavnim sem prejela nujen klic iz dotične organizacije z zaprosilom, naj jim pomagam rešiti primer mobinga, ki se jim je pravkar zgodil. Ker je klic zvenel res nujno, sem postavila svoj poslovni urnik na glavo in odhitela na pomoč. Ko sem prispela, pa so mi primer opisali takole: »Sodelavka je odšla na malico, ko je zanjo prišel telefonski klic. Sprejela ga je vodja oddelka, ki je kolegico primerno opravičila in stranki sporočila, da ji bo čim prej vrnila klic. Sodelavki pa je na papir na hitro zapisala: »Pokliči gospo XY na tel.: 33333333!«. Papir ji je prilepila na ekran računalnika. Ko se je sodelavka vrnila z odmora in zagledala listek na računalniku, je začela glasno vpiti po pisarni oceanskega tipa: »Pa saj to ni res, poglejte, kaj dela za mano. To je mobing.« Kaj vi menite o tem primeru? Je to bil mobing?

Mobing je pri nas v zadnjih letih postal zelo moderen izraz, posledica tega pa je, da se uporablja nestrokovno in pogosto za opisovanje pojavov, ki ne spadajo med mobing. Pogosto se izraz mobing enači z enkratnimi pojavi, ki morda res niso prijetni, sami po sebi pa ne spadajo med dejanja mobinga. V nadaljevanju navajam nekaj takšnih dejanj, ki ne spadajo med mobing, vendar jih zaposleni pogosto subjektivno zaznavajo kot mobing. Največkrat zaradi nepoznavanja tega pojava, pogosto pa tudi zaradi povečane stopnje občutljivosti ali nezaključenih komunikacijskih ciklusov s seboj ali drugimi.

“Vsak konflikt ali prepir med sodelavci, med podrejenim in nadrejenim še ni mobing. Tudi če se večja skupina združi v »spopadu« proti enemu posamezniku in po krajšem času razpade, to še ne pomeni, da smo imeli opraviti z mobingom. Torej je napačno razumevanje, da je konflikt, pri katerem so soudeležena tudi čustva vpletenih, že mobing.”

Najpogostejše zmote o mobingu

Konflikt. Najbolj razširjen napačen stereotip je, da se skuša mobing enačiti s konfliktom. Vsak konflikt ali prepir med sodelavci, med podrejenim in nadrejenim še ni mobing. Tudi če se večja skupina združi v »spopadu« proti enemu posamezniku in po krajšem času razpade, to še ne pomeni, da smo imeli opraviti z mobingom. Torej je napačno razumevanje, da je konflikt, pri katerem so soudeležena tudi čustva vpletenih, že mobing. Vsak konflikt ni in ne more biti mobing. Konflikti so vedno gibalo napredka, če so seveda primerno rešeni. Res pa je, da lahko nerešeni konflikti postanejo vzrok za nastanek mobinga in morda od tod napačno razumevanje.

Napačne ali nepravične odločitve nadrejenega. Za mobing tudi ne moremo šteti nepravičnih ali napačnih odločitev nadrejenega, če so te usmerjene vsakič k drugemu podrejenemu. Motiti se je pač človeško in tudi vodja je le človek. Če se vam zdi odločitev napačna ali krivična, se o njej posvetujte z vodjem.

Delegiranje nalog. Tudi delegiranja nalog in njihov način (če seveda ne gre za delegiranje nesmiselnih nalog, ki se ponavljajo) ne štejemo med mobing, saj je to delo vodje, ki mora zagotoviti, da je delo opravljeno po najboljših močeh in v skladu s pričakovanji.

Zahteva po boljši izvedbi nalog. Velikokrat se zgodi, da je zahteva po boljši izvedbi nalog razumljena napačno. Toda naloga vodje je, da zahteva dobro izvedene naloge in da nadzira kakovost dela z namenom odpravljanja napak. Čeprav morda način, ki ga vodja ubere, ni najbolj vljuden, to še ne pomeni, da gre za psihično nasilje. Seveda mora biti komunikacija pri tem na ustrezni ravni in ne sme žaliti osebnega dostojanstva zaposlenega.

Nerazpoloženje in slaba volja sodelavca ali vodje. Vsakomur se kdaj zgodi, da pri delu ni najboljše volje. Tedaj so nerazpoloženja posameznika deležni vsi enako oziroma vsi, ki pridejo z njim v stik. Več kot očitno je, da ne gre za načrtno dejanje. Svetujem, da ob takšnih dnevih preložite pomembne sestanke in pogovore.

“Mobing je psihično in čustveno nasilje na delovnem mestu, stres pa je reakcija organizma na spremenjeno okolje glede ciljev in želja na eni strani ter sposobnosti in zmožnosti posameznika na drugi strani.”

Glasno izražanje nestrinjanja. Pogosto se zgodi, da kdo glasno izrazi nestrinjanje na sestanku ali v pogovoru z drugimi. Ne glede na to, kdo izrazi nestrinjanje – sodelavec, podrejeni ali vodja, to zagotovo ni mobing. Celo zaželeno je, da se pojavijo nasprotna mnenja, saj je to vir iskanja novih rešitev. Glasno pa kajpak ne pomeni vpitja in kričanja, gre le za izražanje nestrinjanja.

Odločitve nadrejenega, ki temeljijo na konkretnih razlogih in pojasnitvah o zmanjšanju ali povečanju obsega pravic iz dela. Če so v skladu z zahtevami dela, povečanimi naročili, ne gre za mobing. Premeščanje zaposlenih mora biti kajpak urejeno tudi v internih pravnih aktih in pravilnikih, zaposleni pa morajo biti o tem prej seznanjeni.

Kratki roki za dokončanje delovnih nalog. Velikokrat se zaposleni pritožijo zoper kratke roke za dokončanje nalog. Toda fleksibilno določanje rokov in sploh določanje rokov sta del dobro urejenih delovnih procesov, ki morajo biti skomunicirani takrat, ko je naloga delegirana.

Odpuščanje zaposlenih. Gre za neugoden, toda nujen proces ekonomske upravičenosti obstoja podjetja. Pri tem večkrat kot ne, prevladajo čustva, zato je priporočljivo, da se podjetja na odpuščanje posebej pripravijo in z vsakim zaposlenim, ki ga odpustijo, ravnajo človeško in se z njim pogovorijo.

Izrekanje utemeljene kritike. Pri tem nikakor ne gre za mobing, temveč za nujno dejanje za izboljšanje dela in način za osebni razvoj zaposlenih. Kritika pa mora biti izrečena na primeren način.

Čustveni izbruhi. Sami po sebi še niso mobing, čeprav je neprijetno biti priča čustvenemu izbruhu sodelavca, vodje ali podrejenega. Vendar se tudi to dogaja. Težko bi jih označili za namerno dejanje, pa tudi sicer so čustveni izbruhi spontani in nimajo vnaprej izbranih poslušalcev.

Občasno izrečena nevljudna beseda ali fraza. Tudi to še ni mobing, še posebej, če gre za frazo, ki ni naperjena (vselej) proti konkretni osebi.

Neobveščanje posameznikov o nekaterih dogodkih v organizaciji. Informacij je prej preveč kot premalo, zato neobveščanje o dogodkih v organizaciji, ki neposredno ne vpliva na konkretno delo posameznika, ni mobing.

Izvedba disciplinskega postopka. Disciplinski postopki, ki potekajo v skladu z zakonodajo in internimi akti, niso mobing.

Nenamerno dajanje slabo opredeljenih navodil. Nadrejeni morda niti ne ve, da so navodila dana slabo. Delavec mora zahtevati pojasnilo, če navodila niso bila jasna.

Odločno izražanje drugačnega mnenja. Vsi imajo pravico izraziti nasprotno oziroma drugačno mnenje, saj to omogoča že ustava.

Nepravočasno odgovarjanje na elektronsko pošto. Tudi to še ne more biti mobing, razen če sta se/so osebi/osebe, recimo člani projektne skupine, izrecno dogovorili/dogovorile, v kakšnih časovnih intervalih bosta/bodo komunicirali/komunicirale in tega dogovora večkrat ne spoštujeta/spoštujejo.

Našteli smo nekaj najpogostejših dejanj, ki se hitro označijo za mobing, čeprav to niso. Pomembno je, da razlikujemo posamične neustrezne oblike vedenja, ki se občasno zaradi napetosti ter vse večje konkurenčnosti in tekmovalnosti sodobne družbe pojavijo v organizaciji, od mobinga, čigar cilj je načrtno izločiti posameznika iz organizacije. Prav tako pa se je treba zavedati, da je veliko dejanj, ki so morda za koga osebno »boleča«, povsem v skladu s kulturo, kurikulumom ter procesi v organizaciji.

Sedaj ste verjetno že sami uspešno razrešili uvodni primer, jaz pa bom k temu dodala le še to, da se od takrat dalje vselej temeljito seznanim s primerom, preden krenem na pot …

“Pomembno je, da razlikujemo posamične neustrezne oblike vedenja, ki se občasno zaradi napetosti ter vse večje konkurenčnosti in tekmovalnosti sodobne družbe pojavijo v organizaciji, od mobinga, čigar cilj je načrtno izločiti posameznika iz organizacije.”

In še o stereotipih

Pojavljajo se tudi drugi stereotipi o mobingu, ki zamegljujejo pravo naravo tega pojava. Na anketo, kaj je mobing, ki jo je izvajala skupina študentov na ljubljanskih ulicah leta 2002, je večina mimoidočih odgovorila, da gre za psihično in verbalno nasilje nadrejenih nad podrejenimi. Tudi to je stereotipno razmišljanje: mobing lahko poteka v vseh smereh in na vseh ravneh, ne le od vrha navzdol. Tudi nadrejeni je lahko žrtev mobinga. Ti primeri sploh niso tako redki. V vseh državah, kjer so bile opravljene raziskave o pojavnosti mobinga, se je izkazalo, da mobing najpogosteje poteka med sodelavci na enaki hierarhični ravni.

Mobinga ne izvaja le posameznik, lahko ga izvaja tudi skupina posameznikov. Žrtev ali tarča pa je lahko posameznik ali skupina.

Mobing ni sinonim za družinsko nasilje. Psihično in čustveno nasilje se seveda dogaja tudi v zasebnem okolju, toda tedaj govorimo o nasilju v družini, ne o mobingu, ki je rezerviran za evidentno psihično in čustveno nasilje v delovnih okoljih.

Velikokrat se zamenjuje mobing tudi s stresom. Mobing je psihično in čustveno nasilje na delovnem mestu, stres pa je reakcija organizma na spremenjeno okolje glede ciljev in želja na eni strani ter sposobnosti in zmožnosti posameznika na drugi strani.

Mobinga tudi ne gre enačiti s sindromom izgorevanja (sindrom burn-out), ko posameznik razdaja preveč energije in pri tem ni deležen ustreznega povračila v obliki osebnega zadoščenja. Pogosto gre za posameznike, ki pretiravajo z delom, tako imenovane deloholike.

Preden naredite prehitre zaključke, pomislite, ali je situacija morda podobna kateri izmed zgoraj navedenih. Če da, ni razloga za preplah.

Vseeno pa naj to ne zmanjša vaše pozornosti na prave znake mobinga oz. neustreznih vedenj in ravnanj, ki lahko vodijo v mobing in si še pravi čas postavite osebne meje.

Več o mobingu si lahko pogledate na spletni strani www.mobingpridelu.si

Splošni pogoji Politika zasebnosti

Vse pravice pridržane

Izdelava: