Poslovni bonton – Vikanje in tikanje

Z vikanjem izražamo spoštovanje do sogovornika in ustvarjamo distanco.

Z vikanjem izražamo spoštovanje do sogovornika in ustvarjamo distanco. Na začetku bi morali načeloma vikati vse ljudi, ki jih srečujemo na delovnem mestu, v uradnih okoliščinah in drugje (na banki, v uradih, trgovinah, restavracijah) in ki jih ne poznamo.

Včasih, še ne tako daleč nazaj, se je starše vikalo, včasih celo onikalo. Onikanje se ne uporablja več, tikanje pa je pogostejše, kot je bilo. Vse več ljudi se tika, predvsem mladih, pogosto kar spontano. Sošolci, športniki, člani planinskega društva, tečajniki se pogosto takoj po prvem srečanju tikajo, ne da bi o tem izgubljali kaj dosti besed.

Tikanje je izraz bližine, ne le sorodstvenih vezi. Nanj načeloma preidemo po daljšem znanstvu na predlog višjega po položaju, starejše osebe ali ženske.

Če osebo poznamo še iz mladosti, se tikanje ohrani tudi pozneje. Na višini nad 1000 metrov naj bi se vsi tikali. Kaj pa, ko se vrnemo v dolino? Če se s kom začnemo tikati, bi bilo čudno, da bi se začeli spet vikati. Nekateri direktorji, ki se s tajnicami tikajo, od njih v navzočnosti drugih zahtevajo, naj jih vikajo, to pa tudi ni primerno. Če se vodja in podrejeni tikata, se je pred zunanjimi obiskovalci bolje le izogniti tikanju tako, da namesto neposrednega naslavljanja uporabimo tretjo osebo (namesto: »Kaj boš spil?« rečemo recimo: »Kaj bo spil pa predsednik?«).

Pogosto vodja pričakuje od mlajše sodelavke, da ga vika, on pa njo, kot bi bilo to samoumevno, tika. Vendar je treba vedeti, da velja načelo obojesmernosti: dva se obojesmerno vikata ali pa tikata. Neprimerno je, če si kdo zaradi svojega položaja dovoli tikati ko­ garkoli, ne da bi se prej o tem skupaj dogovorila. Zato tudi mlajši, ko pridejo v novo delovno okolje, ne smejo dovoliti, da jih starejši samodejno tikajo. To je treba pojasniti ob prvem komuniciranju, drugače je prepozno.

Dogovor o tikanju lahko kasneje obžalujemo. Zato ga ni treba vedno takoj sprejeti. Včasih lahko na predlog o tikanju odgovorimo, da »morda kdaj kasneje«, da »morda še ni čas za to« ali da moramo premisliti.

Včasih pa načelo obojesmernosti vseeno ne velja: recimo profesorja iz mladosti še vedno vikamo, on pa nas še vedno tika. Tak način se razvije včasih tudi med sorodniki, recimo nečak vika teto, ta pa ga tika, in se ohrani tudi, ko smo starejši.

Če nam kdo predlaga, naj ga tikamo, to ne pomeni, da do njega ne bomo več kazali spoštovanja. Žal se s prehodom na tikanje včasih izgubi spoštljivost pri osebi, ki tika. Oseba, ki nam predlaga tika­ nje, nam s tem pokaže, da nas spoštuje in ceni. Če nismo povsem prepričani o tikanju, raje vikajmo.

V nekaterih podjetjih so dogovorjeni, da se vsi tikajo. Vendar vsesplošno tikanje ni povsod dobro sprejeto med zaposlenimi. Ko so po letu 1945 v šolah uvedli obojesmerno tikanje – učenci so tikali učitelje in nasprotno –, se to ni obneslo. Učenci so s tikanjem učiteljev spremenili odnos do njih in jih imeli za vrstnike. Učitelji so tako izgubili avtoriteto in zavladal je kaos.

Pogosto je slišati napačno vikanje: »Gospa Avguštin, ste prišla po solato?« namesto: »Gospa Avguštin, ste prišli po solato?« Ali napačno: »Boste vi pokazal, gospod Skubic?« namesto pravilno: »Boste vi pokazali, gospod Skubic?« Pri vikanju se vedno uporablja 2. oseba množine.

Na splošno je tikanje bolj razširjeno v južnih krajih kot na severu in bolj na deželi kot v mestu. Veliko več tikanja je v dejavnostih, kot so mediji, trženje in umetnost, v bančnih in zavarovalniških krogih pa je redko. Prisrčne in prijateljske stike lahko navezuje­ mo tudi brez tikanja. Distanca, ki jo ustvarja vikanje, je lahko dobrodošla.

V angleškem jeziku vikanje in tikanje ni tako izrazito. Vendar tudi oni ločujejo ti dve ravni: z naslavljanjem, recimo Mr. Simmons (podobno vikanju) ali John (tikanje).

Izsek iz Knjige Protokol – Simfonija forme, avtorica Ksenija Benedetti.