Poslovni bonton – Brezčasnost pravil lepega vedenja

Prvi napisani kodeks o lepem vedenju izvira iz obdobja kitajske dinastije Han in je veliko starejši kot predpisi o ceremonialu ter etiketi na srednjeveških dvorih. Ta dokument, Knjiga ritualov, je star okoli 2000 let in zapisan na lesenih ploščicah. V Knjigi ritualov beremo:

• »Če kdo v tvoji družbi neskončno veliko govori, ne pokaži dolgčasa, napovej pa prezir. Drugič se mu ogni s kakršnimkoli izgovorom.«
• »Ko ješ, jej tako, da slepci okrog tebe ne vedo, da ješ. Če hočeš jesti hrupno, pojdi v planino in se ne vračaj med ljudi.«
  

Glede nekaterih pravil torej nismo prišli dlje od kitajskih filozofov pred več kot 2000 leti.

Slog življenja in komuniciranja v Evropi je bil prvič natančneje opredeljen v renesančni Italiji, v kateri je bilo kulturno življenje na visoki ravni. V začetku 16. stol. je nastala knjiga Italijana Baldassara Castigliona Dvorjan (II cortegiano), ki je prva predpisala pravila lepega vedenja, prenesena iz etikete tedanjih dvorov. Knjiga velja za predhodnico literature o bontonu. Leta 1789 je Nemec Adolf Franz von Knigge napisal knjigo O stikih med ljudmi, ki je zelo pripomogla k zavesti osvobojenega meščanstva. Sodbe iz te knjige se še vedno navajajo: »Ne odkrivaj slabosti drugih samo zato, da bi sebe povzdignil.«/»Od zaslug drugih ne pobiraj prednosti zase.« V 19. stol. so postajale knjige o lepem vedenju vse pogostejše.

Bonton (fr. bon ton = dober ton) je zbirka dogovorjenih in sprejetih norm, temelječih na morali in etiki, na katere vplivajo stopnja civilizacije, družbena ureditev, splošna kultura in vedenjski vzorci. Pomembno je razlikovati med patriarhalnimi predpisi, ki so pogosto sami sebi namen in nesmiselni, ter družbeno sprejemljivim vedenjem, ki omogoča, da skupaj laže in lepše živimo.

Vedenje in pravila bontona se prilagajajo času, spreminjajo se tudi človeške vrednote, vendar ostaja srž pravil enak: spoštovanje drugih. Sodobna pravila lepega vedenja morajo biti v pomoč, ne ovira. Biti morajo sprejemljiva, ne dogmatična, ustrezati morajo mlajšim in starejšim. Pomembno je, da krepijo medsebojno razumevanje, strpnost in obzirnost. Pravila lepega vedenja niso zapovedi, temveč sredstvo, ki nam je na izbiro pri komuniciranju.

Upoštevanje koristnih navad lepega vedenja pomeni tudi tudi izražanje strpnosti, priznavanje drugačnosti in uvidevnosti.

Nekateri se ob besedi bonton ironično nasmehnejo, češ, to je za vzvišene malomeščane in aristokrate. Nekateri pa mu nasprotujejo, ker včasih ustvarja družbeno razcepljenost, namesto da bi spodbujal vljudnost in dobro počutje. Pogosto je pri tem kar nekaj preračunljivosti. Nekateri so vljudni zato, ker vedo, da bodo imeli od tega korist: družbeno napredo­ vanje, napredovanje v karieri ali celo premoženjsko korist. Tudi v poslovnem življenju se poudarja pomen dobička, ki naj bi ga prinesel vljudnejši odnos do strank. Vendar bi morala ne glede na to izhodišče lepega vedenja ostati nesebičnost, čeprav se to morda v današnjem času sliši malce idealistično.

Čeprav so temeljna načela lepega vedenja skoraj brezčasna, se s spreminjanjem navad in odnosov spreminja tudi pojmovanje lepega vedenja. Vedenje posameznika z javno funkcijo je bolj sproščeno in ni več tako togo kot včasih. Kar je v skladu z dobrim okusom in ni žaljivo, je včasih lahko prav simpatično, četudi ni povsem skladno s pravili. Vprašanje je tudi, koliko strogih pravil vedenja je sploh še potrebnih in ali se je vedenje skozi stoletja res poslabšalo. Manj olikani so najbrž vedno jedli na cesti in pljuvali na tla. To, kar se je morda spremenilo, je meja, do katere je družba pripravljena zamižati na eno oko in spregledati neotesanost. Norme se pojavijo in izginejo. In naše zaznavanje se spreminja.

Nihče ne sliši rad, da se ne zna vesti družbi primerno, in le redki bi priznali, da se na zabavi niso počutili dobro, ker niso vedeli, kako naj se vedejo. Večina osnovna pravila vedenja pozna, zatakne pa se pri podrobnostih. Rešitve iz zadrege ob nepoznavanju pravil:

1. Prijaznost je vrlina, ki nam je lahko v veliko pomoč pri navezovanju stikov.
2. Marsikdo je prepričan, da bi z vedrostjo, nasmehom in prijaznim obrazom izgubil avtoriteto in se zato sploh ne zna nasmehniti, vendar se moti. Nasmeh je eden ključnih dejavnikov, s katerim naredimo ugoden vtis na druge. Naj bo prisrčen in neprisiljen.
3. Ljubeznivost je pogoj za dobro sodelovanje med ljudmi in spada med splošna pravila lepega vedenja. Ljubeznivost ne zamenjujmo z uslužnostjo – ljubeznivi smo lahko tudi, če dosledno upoštevamo načela.

Izsek iz Knjige Protokol – Simfonija forme, avtorica Ksenija Benedetti.