Pomen nove etike in žvižgaštva za odgovornost v zdravstvu

Upravljanje in nadzorovanje zdravstvenega sistema ter zdravstvenih organizacij v Sloveniji je slabo. Premalo sledita načelom družbene odgovornosti, ki združujejo ekonomska, zakonska, etična in filantropična pričakovanja, ki jih družba naslavlja na zdravstven sistem in organizacije. To potrjuje vrsta primerov ” zdravstvenih afer”, ki so povezana z nesposobnimi, nepoštenimi in neodgovornimi upravami ter nesposobnimi nadzorniki. Tja jih je nastavila politika, ki se ves čas dejavno vključuje v imenovanje( kadrovanje) direktorjev in nadzornikov javnih zdravstvenih organizacij. Neredko si politika prizadeva tudi prekiniti partnerstvo med bolnikom in zdravnikom s tem, da poskuša vnesti nerazumevanje in nezaupanje med njiju. Tudi v tako imenovanih “zdravniških aferah” gre pogosto za neargumentirane in senzacionalistične kritike, ki temeljijo na nepoznavanju zdravniškega dela in odgovornosti. V slovenski družbi ne obstaja soglasje o želenih vrednotah oziroma vrednotnem sistemu (Potočan, Mulej, 2012). V javnosti je popularno govoriti, da se je ta sistem v Sloveniji zlomil. Naša država se glede na nasploh mednarodne raziskave uvršča visoko na lestvicah razširjenosti korupcije v javnem in poslovnem sektorju. Prav tako ne sodimo med države z visoko stopnjo integritete, ki imajo dobro vzpostavljen sistem za zaznavanje kršitev in jih tudi sankcionirajo. Komisija za preprečevanje korupcije (KPK, 2013) je opozorila, ”da ga ni mednarodnega kazalca, ki bi glede Slovenije v zadnjih letih na področju kakovosti vladanja, integritete in boja zoper korupcijo kazal pozitiven trend“. Med drugim letno poročilo KPK opozarja tudi na razširjena korupcijska dejanja in pojav sistemske korupcije v zdravstvu ter posebej na njeno ukoreninjenost v vodstvene, upravljavske in organizacijske značilnosti zdravstvenega sistema. Vendar živimo v ureditvi, ki znanstveno utemeljenega razkrivanja korupcije in podobnih nepravilnosti ne spodbuja, prej nasprotno. Seveda pomanjkanje celovitih, znanstveno utemeljenih informacij in poglobljenih analiz povzroča, da pri razpravah o korupciji in njenih posledicah prevladuje osredotočanje na posamezne afere, posploševanje, obtoževanje in populizem. To onemogoča strokovno razpravo ter zamegljuje dejanske probleme. Odvrača pozornost od najškodljivejših in sistemskih pojavnih oblik korupcije, ki se kažejo v neenakosti družbene ureditve (nepravični distribuciji moči, denarja in sredstev). Imamo težave s priznavanjem problema in merjenjem korupcije in neetičnih ravnanj v zdravstvu. Vse to poglablja nezaupanje ljudi v državne institucije in zdravstveni sistem ter spodbuja apatijo zaposlenih v zdravstvenem sektorju. Tudi zato je razkrivanje korupcije in sorodnih pojavov nujno. Pomembno vlogo pri tem imajo tisti redki posamezniki, ki pri opozarjanju na družbeno nesprejemljive prakse, postavljajo v ospredje javni interes pred zasebnim. Vzporedno v javnosti narašča zanimanje za družbeno( in korporativno) odgovornost ter “novo” etiko javnega zdravja, kar je tudi posledica strahu, da bi neempatični, nemoralni in brezvestni voditelji, zaradi psihopatskih teženj škodovali posamezniku, organizacijam in državi.

OPREDELITEV ŽVIŽGAČEV OZIROMA ŽVIŽGAŠTVA

Žvižgaštvo ali tudi »etično uporništvo« je še ne dovolj definiran termin, ki označuje široko paleto raznovrstnih aktivnosti na delovnem mestu z namenom opozarjanja na nemoralna, nezakonita oziroma nepravilna ravnanja in dejanja, ki imajo lahko za posledico razne nevarnosti in škodo za zaposlene ali širšo družbeno skupnost. Zajema interno razkrivanje pomanjkljivosti in nepravilnosti v sami organizaciji in/ali eksterno razkrivanje informacij javnosti, pogosto preko medijev. Ključen je moralni (etični) nagib oziroma motiv za tovrstno uporništvo. Žvižgaštvo se nanaša predvsem na eksterno razkrivanje nepravilnosti medijem. Lahko je tudi eden od možnih načinov nestrinjanja, oporekanja ter etičnega opozarjanja na neustrezno organizacijo in/ali odločitve nadrejenih s strani podrejenih delavcev, katerega namen je varovanje koristi delovne organizacije (in širše) pred zlorabo. Je vedenje zaposlenega, ki zaradi etičnih razlogov oziroma moralnih nagibov razkrije nepravilna dejanja, ki bi lahko škodila drugim. Žvižgači so posamezniki z visoko stopnjo integritete, ki presodijo, da je javni interes pri opozarjanju na nepravilnosti pomembnejši od vprašljivega interesa vodstva organizacije, lastnika kapitala ali politične stranke. Zaradi strahu pred diskreditacijo, tudi izgube službe, si malokdo upa povedati resnico o amoralnih in koruptivnih posameznikih in vplivnih skupinah, ki lahko obvladujejo neko organizacijo. Večina si raje zatiska oči, kot da bi kritizirala brezobzirne, brezvestne, brezčutne, samovoljne in goljufive posameznike ali skupine (pogosto klike) na vodstvenih mestih. Prav žvižgači na glas povedo tisto, kar opazijo in se jim zdi nepravilno in škodljivo, medtem ko je večina menda nemočna in ni odgovorna, da bi na to opozorila. V Sloveniji imamo tudi veliko anonimnih razkritij nepravilnosti, kar je značilno za okolja, kjer ni veliko možnosti participacije zaposlenih pri upravljanju, vendar tovrstna dejanja raziskovalci ne označujejo kot žvižgaštvo.

Po mnenju mednarodnih organizacij (Združeni narodi, OECD, GRECO, Svet Evrope) imajo prijavitelji koruptivnih in drugih neetičnih ravnanj v dobro javnosti oziroma tako imenovani žvižgači (»whistleblowers«) eno pomembnejših vlog pri zagotavljanju transparentnosti ter odkrivanju in preprečevanju koruptivnih dejanj in številnih drugih nepravilnosti. Enotne definicije žvižgačev in žvižgaštva (»whistleblowing«) (še) nimamo. Čeprav je poskusov opredelitve žvižgaštva veliko, si strokovnjaki niso enotni pri najbolj temeljnih vprašanjih: kdo oziroma kdo ni žvižgač; v kakšnih razmerah pride do žvižganja; kaj ga sproži; kakšni so motivi žvižgača; kakšne vrste žvižganja so dopustne; ali mora biti žvižgač zakonsko zaščiten; žvižgaštvo in mediji … Mednarodna priporočila narekujejo državam, da same opredelijo koruptivna in neetična ravnanja, katerih razkritje je v javnem interesu ter zaščito žvižgačev. Žvižgaštvo sta na začetku osemdesetih let med prvimi opredelila Near in Miceli (1985), kot razkritje, s strani sedanjega ali nekdanjega člana delovne organizacije, nelegalnih, nelegitimnih ali nemoralnih delodajalskih praks, tistim osebam, ki imajo pristojnost in možnost, da ukrepajo. Avtorici navajata štiri sestavine žvižgaštva: razkrivalec nepravilnosti; kršitelj oziroma povzročitelj nepravilnosti; organizacija, kjer se domnevna nepravilnost dogaja; in naslovnik razkritja. Na njuni definiciji temelji tudi razlikovanje med žvižgači in prijavitelji drugih kaznivih dejanj (pričami v kazenskih postopkih, informatorji ipd.). Različni avtorji so to definicijo izpopolnili. Predvsem je postalo jasno, da se odgovornost prijavljanja nanaša tako na zaposlene tako v javnem kot zasebnem sektorju ter na notranja in zunanja razkritja. Boyle definira žvižgaštvo kot notranje ali zunanje razkritje informacij narejeno z dobrim namenom, ki ga opravi sedanji, nekdanji ali morebitni bodoči zaposleni. Potrebna je povezava med razkritjem in slabim vodenjem delodajalca; ter dokazi o kršitvah in identiteti kršitelja (Boyle, 1990). Klopppers (1997) izpostavi, da gre lahko za kršitve v zvezi s kriminalnimi dejavnostmi oziroma kršitvami zakonov, zlorabami položaja oziroma kakršnimi koli zlorabami (lahko gre tudi za razkritje glede osebne škode pritožnika); ter ogrožanje zdravja in varnosti. Nekateri avtorji menijo, da lahko o žvižgaštvu govorimo le, ko so informacije razkrite javnosti. Dandekarjeva (1991) pa meni, da je za menedžerje žvižgaštvo že vsak obhod običajne »komandne verige«, čeprav razkrite informacije niso prišle v javnost (notranje žvižgaštvo). Jubb (1999) definira žvižgaštvo kot premišljeno, neobvezno razkritje informacij v javnosti, s strani oseba, ki ima privilegiran dostop do napačnih ravnanj ali drugih nepravilnosti; razkritje, namenjeno zunanji ustanovi, ki ima potencial, da korigira nepravilno ravnanje. Eden izmed vidnih sodobnih zagovornikov svobode izražanja David Banisar (2011) žvižgaštvo opredeli kot sredstvo za promoviranje odgovornosti s strani vsake osebe z informacijami o nepravilnostih; pri tem se prijavitelje ščiti pred sankcijami v vseh oblikah. Sistem zaščite mora po Banisarju zagotavljati posameznikom možnost, da spregovorijo v dobri veri ter da morajo biti organizacije v svojih ravnanjih bolj odprte in odgovorne do svojih zaposlenih, delničarjev in širše skupnosti. Žvižganje je tudi povezal z elementi sovražnega govora in pravico do svobode izražanja oziroma pravico posameznikov, da izrazijo svoje mnenje. Iz resolucije Sveta Evrope (2010) izhaja, da se posebej izpostavljajo kršitve zakonodaje in človekovih pravic ter ogrožanje javnega zdravja, varnosti in okolja. Po letnih ocenah slovenske Komisije za preprečevanje korupcije (KPK 2011, 2012, 2013, 2014, 2015) je žvižgaštvo poseben pojav tudi zaradi tveganj prijaviteljev, ki se zaradi razkritja informacij izpostavijo povračilnim in drugim ukrepom; zato je pravna zaščita prijaviteljev korupcije in neetičnih ravnanj pred povračilnimi ukrepi nujna. Opredelitev zaščite žvižgačev, ki prijavljajo koruptivna ravnanja, lahko najdemo v slovenskem Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije. Čeprav so žvižgači ponekod domnevno zaščiteni z zakonodajo, jih delodajalci praviloma kaznujejo s povračilnimi ukrepi.

Nolimal (2013, 2014) je opozoril na povezanost žvižgaštva in organizacijskega oporekanja s pojavi korupcije, drugih nezakonitih in neetičnih ravnanj, šikaniranjem, trpinčenjem in posledičnim absentizmom na delovnem mestu. Raziskave OECD (2011) opredeljujejo naslednje značilnosti žvižgaštva: gre za razkritje nepravilnosti na delovnem mestu, pogosto kaznivih in neetičnih ravnanj; za razkritje obstaja javni interes; do razkritja nepravilnosti pride po vnaprej določenih poteh in vnaprej določenim pristojnim organom, institucijam oziroma osebam. »Zaščitena razkritja« po priporočilih OECD (2011) vključujejo: kršitev zakonodaje in predpisov; znatno slabo vodenje in upravljanje; preveliko uporabo sredstev; zlorabo položaja; posebej veliko nevarnost za javno zdravje ali varnost; ter druge vrste nepravilnosti, ki sodijo pod izraz »korupcija«, ki je definirana v zakonodajah posameznih držav. Mednarodna organizacija dela (ILO, 2015) je žvižgaštvo definirala kot poročanje zaposlenega ali nekdanjega zaposlenega o ilegalnih, nepravilnih ali neetičnih praksah, ki jih izvaja delodajalec.

Sedlarjeva (2016) opozarja, da pomanjkanje prakse ter odsotnost javnega diskurza pogosto povzroči, da se za žvižgače neutemeljeno označi tudi druge prijavitelje nepravilnosti, na primer priče, informatorje, skesance ali novinarje. Med žvižgače naj ne bi sodile tudi osebe v poklicih, ki morajo odkrite nepravilnosti prijaviti po uradni dolžnosti (Sedlar, 2016). Na primer zaznava in poročanje o nasilju, ki so ga v Sloveniji po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini dolžni prijaviti vladni organi in organizacije (državni organi, nosilci javnih pooblastil, izvajalci javnih služb, organi lokalnih skupnosti) ter nevladne organizacije, ki pri svojem delu izvedo za izvajanje nasilja, naj ne bi sodilo med žvižgaštvo. Vendar je prav med posamezniki v poklicih, ki morajo odkrite nepravilnosti razkrivati po uradni dolžnosti, največ »pravih žvižgačev«, ki pri opozarjanju na družbene nesprejemljive prakse postavljajo v ospredje javni interes pred zasebnim. Tudi med zdravniki je veliko takšnih posameznikov, redki pa so v javnosti prepoznani in sprejeti kot »žvižgači«. Če povzamem različne definicije, so žvižgači ali tudi »etični uporniki« ljudje, ki se odločijo za razkritje nepravilnosti (oziroma na primer pojavov korupcije, favoritizma, drugih neetičnih ravnanj, nasilja, proizvodnje zdravju škodljivih izdelkov, onesnaženja okolja ipd.), v organizaciji, v kateri so zaposleni ali so bili zaposleni oziroma širše. Pri žvižgaštvu večinoma ne gre za anonimne prijave, ampak se žvižgač javno izpostavi s svojim imenom in priimkom, kar seveda daje razkritju nepravilnosti večjo težo.

ETIČNE DILEME IN UPRAVIČENOST ŽVIŽGAŠTVA

Za slovensko družbo je še vedno značilno oviranje javne razprave ter izključevanje in zatiranje oporekanja in soočanja različnih mnenj o »občutljivih temah«. Še dobro, da si nekateri posamezniki upajo povedati stvari, ki se jih večina ne upa. Nemočno in molčečo večino imamo zaradi občutkov nemoči, brezvoljnosti, celo otopelosti in strahovladja v družbi. Posledica je razmišljanje, da bo imel tisti, ki bo opozoril na problem, zato težave v službi in drugod. K takšnim razmeram je največ pripomoglo slabo vodenje in organizacija ter pokvarjeni posamezniki na vplivnih položajih v politiki, gospodarstvu in javnem sektorju. Zdravstveni sistem, kot del javnega sektorja, je hierarhično organiziran. Vodstva od zaposlenih pričakujejo konformnost, lojalnost, skratka strinjanje z odločitvami vodstva. Zato se večina zaposlenih o (korporativni) družbeni odgovornosti svojega dela ne sprašuje, čeprav morda dvomijo o integriteti nekaterih vodstvenih odločitev. Pogosto je strah pred posledicami povračilnih ukrepov, ki lahko doletijo podrejene, ko (upravičeno) kritizirajo nadrejene ali razkrivajo nepravilnosti, lahko močnejši, kot čut za pravičnost oziroma močnejši kot moralna zaveza. Nekateri zaposleni pa v brezpogojno zvestobo, zastraševanje in ubogljivost ne privolijo. Odločijo se, da bodo oporekali slabemu vodenju in upravljanju ter opozarjajo na odločitve in prakse, ki lahko negativno vplivajo na organizacijo, zdravstvo in zdravje ljudi. S tem tvegajo svoje zdravje, varnost in celo varnost svojih družin. Skupno žvižgačem in drugim zaposlenim, ki si zastavljajo ta vprašanja, je, da nimajo moči in avtoritete, da bi povzročili spremembe, zato se (ne)obračajo na nekoga z večjo močjo in avtoriteto, pogosto tudi na medije.

Raziskave (Glazer, Glazer 1989) so pokazale, da so žvižgači stari od 30 do 50 let ter nadpovprečno predani svojemu delu in svoji delovni organizaciji. Večina jih ima za seboj uspešno delovno kariero. Toda, ko odkrijejo nepravilnosti v organizaciji ali širše, so le-te pripravljeni razkriti notranji ali zunanji javnosti, ne glede na posledice, ki jih čakajo. Med najpomembnejše vrline žvižgačev sodi integriteta, ki pomeni poštenost, skladnost, pristnost, verodostojnost, celovitost. Pojem integritete največkrat povezujemo s področjem morale, etike in odgovornosti. Gre za dobro in etično delovanje posameznikov, organizacij ali celotne družbe oziroma države (in njenih teles), s katerim si prizadevamo za preprečevanje in zmanjševanje tveganj, da ne bi bili moč, oblast, funkcije, pooblastila in/ali druge pristojnosti za odločanje uporabljeni v nasprotju z etičnimi kodeksi in zakonodajo ter v škodo posamezniku, organizaciji ali celotni družbi. Seveda ob predpostavki, da so bili zakonodaja in kodeksi spisani v dobro največjega možnega števila ljudi. Človek z integriteto je oseba, ki govori to, kar misli, ter dela to, kar govori, skladno z moralnimi normami in osebnimi vrednotami. Skupina, organizacija, skupnost, družba oziroma država z integriteto je družba, ki jo sestavljajo osebe z integriteto in ima vzpostavljen in delujoč sistem za zaznavanje tveganj in kršitev. Bolj ko je družba oziroma država pravična in odprta, bolj ko je delovanje njenih organov pregledno in javno dostopno, več ko je na razpolago verodostojnih informacij, manj je potrebe po žvižgačih.

Seveda se pri razkrivanju nepravilnosti in žvižgaštvu pojavi cela vrsta etičnih dilem. Ključna dilema je, ali je zaposleni dolžan razkriti nepravilnosti v svoji organizaciji, ali pa svoje organizacije in delodajalca, zaradi zaposlitve, ki mu jo daje, dolguje lojalnost in pokorščino ter ne bi smel razkriti tudi najbolj nezakonitih in neetičnih ravnanj. Žvižgač se sooča z etičnimi dilemami, ali izbrati javno dobro in tvegati kaznovanje, celo izgubo zaposlitve, ali molčati in brez težav zaključiti poklicno kariero in se umirjeno upokojiti. Prav tako nastane etična dilema v odnosu žvižgača do svoje družine, kajti znano je, da lahko maščevanje razkritih ljudi, vpletenih v korupcijo doleti tudi družino. Tudi javnosti je dobro poznana praksa, da se pri žvižgaštvu najpogosteje obsodi posameznika, ki je nepravilnost razkril, čeprav si obsojanje zasluži tisti, ki je koruptivno oziroma neetično dejanje zagrešil.

Raziskave (Glazer in Glazer, 1989) omenjajo tudi “idealne okoliščine“, v katerih naj bi bilo žvižgaštvo upravičeno, na primer: prepričanost, da bo razkritje korupcije in drugih neetičnih ravnanj preprečilo nepotrebno in veliko škodo drugim; predhodna izčrpanost vseh notranjih postopkov, ki so na voljo pred javnim (zunanjim) razkritjem nepravilnosti (razen v izjemnih okoliščinah, ko bi žvižgač lahko ogrozil sebe in svoje bližnje); verodostojnost in prepričljivost dokazov; odgovornost (v izogib neupravičenega kritiziranja oziroma obtoževanja); velika možnost uspeha, (ki naj bo večja kot tveganje, ki se mu žvižgač izpostavi). S pokončno držo in etičnimi ravnanji tlakujejo tudi žvižgači pot tistim, ki nimajo poguma, da bi se zavzeli za zdravje in boljše življenje vseh. Zato vsaka družba potrebuje etične upornike in ustrezno število žvižgačev, posameznikov ali združenih v skupine, da v javno dobro razkrivajo nepravilnosti. Vendar so v Sloveniji žvižgači večinoma še vedno osamljeni »etični uporniki« in »borci z mlini na veter«, ki se vse pogosteje sprašujejo, ali se sploh splača izpostavljati. Dejstvo je, da »uradnih« žvižgačev v Sloveniji ni veliko in da jim vzdušje v družbi ni naklonjeno. Status zaščitenega prijavitelja korupcije je slovenska Komisija za preprečevanje korupcije leta 2015 podelila le dvema prijaviteljema, leta 2012 pa je bilo takšnih primerov 14. (KPK, 2015).

NEKATERI PRIMERI ŽVIŽGAŠTVA V ZDRAVSTVU

Problematiko žvižgaštva je treba razumeti predvsem v njegovem organizacijskem kontekstu. V zdravstvu so žvižgači najpogosteje zdravniki in drugi visoko izobraženi strokovnjaki, ki javnosti posredujejo zaupne informacije o slabostih svoje lastne organizacije, sistema ali grožnjah za zdravje in varnost. Na javnost se obrnejo, ko spoznajo, da njihovi nadrejeni ne nameravajo ukrepati. Nadrejeni razkrivanje informacij javnosti razumejo kot problem lojalnosti, zaupanja in discipline. Po njihovem žvižgači ne preprečujejo groženj in škode v zdravstvu. Predvsem državni uradniki v zdravstvu dvomijo o upravičenosti žvižgaštva v njihovem sektorju. Tiste, ki širijo slabe informacije, pozivajo, naj te podkrepijo z dokazi in konkretnimi imeni. Na področju sistemske korupcije, ki prevladuje v zdravstvu, pa je težko imenovati konkretne posameznike. Vlado in nekatere državne uradnike opozarjanje na takšno korupcijo zelo moti, ker kaže na njihovo nesposobnost, da bi se ji s sistemskimi ukrepi pravočasno zoperstavili. Vsak posameznik v Sloveniji ima pravico pristojnemu nadzornemu organu podati prijavo glede korupcije. Vendar se za žvižgaštvo v zdravstvu odločijo le redki. Med njimi kirurg Erik Brecelj z Onkološkega inštituta že več let opozarja na nepravilnosti in korupcijo v zdravstvenem sistemu. Njegov »etični upor« se pogosto začne kot upravičeno nasprotovanje organizacijskim načinom, metodam in praksam, kar se navzven kaže tudi kot kritiziranje vodstva. Nad Brecljem se je, tako kot nad drugimi, ki v Sloveniji opozarjajo na korupcijo ali druge nepravilnosti, ves čas izvajalo psihično nasilje. V službi je bil degradiran ter finančno in drugače oškodovan. Da bi kršitelji prikrili nepravilnosti, pač morajo diskreditirati in onemogočiti žvižgače do te mere, da se podvomi o njihovi kredibilnosti. Z intrigami, šikaniranjem ter ponavljajočimi in stopnjevanimi pritiski se poskuša doseči njihovo socialno izključitev, utišanje in psihični zlom. Tudi revmatolog in predstojnik Kliničnega oddelka za revmatologijo UKC Ljubljana Matija Tomšič je pred leti, po neuspelih poskusih opozarjanja pri svojih nadrejenih, v javnosti kritiziral slabo organizacijo slovenske revmatologije. Zaradi svojih nastopov pred novinarji je prejel pisno opozorilo direktorja UKC, da lahko zaradi takšnih nastopov izgubi službo. Zdravnikom (in drugim zaposlenim) se tudi danes prepoveduje javno kritiziranje organizacijskih pomanjkljivosti ali nepravilnosti v zdravstvu. Zdravniki izjave za javnost lahko dajejo, vendar le, če so v skladu s »Pravilniki o dajanju informacij v javnost«, drugimi pravilniki, zakonom o delovnih razmerjih in pogodbo o zaposlitvi. Takšna ureditev je seveda lahko v neskladju s strokovno neodvisnostjo, samostojnostjo in odgovornostjo zdravnika pri opravljanju poklica oziroma temeljne pravice do svobode govora na delovnem mestu. Dejstvo je, da mnogi zdravniki dolga leta zaman opozarjajo svoje nadrejene ali državne uradnike na pomanjkljivosti in nepravilnosti v zdravstvu. Ko to storijo v javnosti, so z namenom utišanja deležni ostrih povračilnih ukrepov. Zato je večina zdravnic in zdravnikov raje previdno tiho in ne oporeka odločitvam vodstva in politike, tudi če se z njimi ne strinja ter v javnosti ne razkriva ogrožanja zdravja v vlogi žvižgačev.

S tem v zvezi je, zaradi neurejenih in kritičnih razmer v slovenskem zdravstvu, v letu 2013 nastala Iniciativa zdravnikov (http://iniciativa-zdravnikov.si), v katero se je povezala skupina zdravnikov, njihovih sodelavcev in podpornikov, da bi lahko bolj učinkovito opozarjali na pomanjkljivosti in nepravilnosti ter drugače prispevali k boljšemu vodenju in upravljanju zdravstva. Iniciativo bi lahko glede aktivnosti preprečevanja, odkrivanja in sporočanja nepravilnosti v zdravstvu opredelili tudi kot institucionalizirano etično uporništvo v zdravstvu. Takšna iniciativa lahko ob iskreni podpori drugih zdravstvenih organizacij in političnih odločevalcev preraste v eno od koristnih orodij upravljanja v zdravstvu. Vendar je iniciativa zdravnikov, ki si je zastavila cilj opozoriti na razmere v slovenskem zdravstvu in podati konkretne predloge za vzpostavitev pravičnega, delujočega in finančno vzdržnega zdravstvenega sistema za vse prebivalce Slovenije, menila, da je njen cilj izpolnjen. Zato so se njeni člani odločili, da Iniciativa po letu dni aktivnega dela preneha delovati.

O šolskem primeru žvižgaštva v zdravstvu je nepremičninska afera, o kateri so mediji v letih 2010–2013 poročali kot o »selitvi IVZ v Dunajske kristale«. V aferi so »nastopali« med drugimi skrivnostnimi lastniki zasebnega podjetja (Mabra Inženiring iz Liechtensteina), nekdanji minister za zdravje, direktorica Inštituta za varovanje zdravja (IVZ) ter njuni zaposleni. Šlo je za poskus menjave elitne stavbe v centru mesta za dva betonska stolpiča na obrobju mesta. Štirje zdravniki so delodajalca, vlado, nadzorne organe, KPK in medije, pravočasno opozorili na možnost oškodovanja oziroma domnevne hude finančne posledice, ki bi jih imela takšna menjava in selitev zaposlenih za državo. Njihovo ravnanje je izhajalo iz primernih moralnih motivov preprečevanja škode državi (»netransparentno upravljanje z državnim premoženjem«; »poskuse prelivanja javnega, davkoplačevalskega denarja v zasebne žepe«; drugo). Akterji so pred javnim razkrivanjem domnevnih nepravilnosti uporabili vse notranje postopke, ki so bili na voljo. Imeli so dokaze, ki so bili prepričljivi za vsako razumno osebo. Po mnenju žvižgaških zdravnikov je bila vlada v tem poslu zavedena tudi z neustreznim prikazovanjem kvadratur in vrednotenjem nepremičnin v postopku menjave. Potratna (negospodarna) selitev bi državo stala vsaj dodaten milijon evrov. Z lokacijo na obrobju mesta ter delovno površino v »Dunajskih kristalih« ne bi zadostili niti osnovnim organizacijskim potrebam IVZ. Dostopna dokumentacija je pokazala tudi domnevno zelo tvegano kreditiranje oziroma vpletenost Nove kreditne banke Maribor (NKBM) v ta posel. Zdravniki so se zavedali resne nevarnosti žvižgaškega ravnanja. Pred razkritjem korupcijskega tveganja so pridobili dovolj dokumentiranih dokazov, da so lahko prepričevali nepristranske opazovalce in medije, da gre za resno ogrožanje davkoplačevalskega denarja. O tem so obvestili svoje nadrejene, ki pa niso ukrenili ničesar. Zato so ravnali v skladu s svojo vestjo in odgovornostjo na delovnem mestu. Njihovo ravnanje je glede na mnenje drugih strokovnjakov imelo racionalno možnost uspeha. Vlada je zahvaljujoč aktivnostim žvižgačev razdrla škodljivo menjalno pogodbo s podjetjem. Prišlo je do tožarjenja. Sodišče je v sredini leta 2016 deloma ugodilo vladi oziroma ministrstvu za zdravje in podjetju naložilo plačilo približno 1,3 milijona evrov pogodbene kazni z zamudnimi obrestmi.

ŽVIŽGAŠTVO IN ZDRAVNIŠKA ETIKA

Zdravniki imamo pomembno vlogo pri upravljanju, spremljanju, proučevanju in pojasnjevanju zdravstvenega varstva in medicinskih storitev, kar pa je lahko povezano tudi z neetičnimi ravnanji. Pogosto se soočamo z nujnostjo, da pri svojem delu pojasnjujemo etična gledišča svojega ravnanja. To od nas pričakujejo bolniki, kolegi, zdravstveni politiki ter javnost oziroma mediji. Bolnikom pojasnjujemo proces in postopke zdravljenja, da so vsestransko obveščeni. S kolegi tehtamo prednosti in pomanjkljivosti ukrepov ali raziskovalnih projektov glede na sprejeta etična gledišča. Za poklic zdravnika se nas večina odloča zaradi empatije in človečnosti in nam delo zdravnika predstavlja poslanstvo. Vendar so tudi med nami posameznikih, ki so se za poklic zdravnika oziroma za delo v zdravstvu odločili predvsem zaradi nekaterih problematičnih osebnostnih lastnosti (na primer, pretirane potrebe po uveljavitvi, ugledu in izražanju samovolje ali hlepenju po moči in denarju). Obstaja velika verjetnost, da bodo takšni posamezniki sodelovali pri jemanju podkupnine, zlorabljanju pooblastil in vpliva, goljufanju in prevarah. S prehodom iz socialističnega v kapitalistični lastninski sistem ter prevlado ideologije neoliberalizma, so se ustvarile dodatne razmere, ki so naklonjene sebičnosti, antisocialnemu vedenju, korupciji in različnim neetičnim ravnanjem tudi v zdravstvu. Na žalost so lahko tudi nekateri zdravniki vpleteni v korupcijo in goljufije. Kodeks medicinske deontologije Slovenije nam že sedaj nalaga, da »odkrivamo zdravnike, ki delujejo nestrokovno, nepošteno in se poslužujejo prevar in pridobitništva«. Glede na to, da razkrivanju korupcije in neetičnih ravnanj vzdušje v družbi ni naklonjeno ter glede na nekatere afere (na primer »afera Radan«), pa se upravičeno sprašujemo, koliko smo zdravnice in zdravniki dejansko pripravljeni razkrivati pomanjkljivosti in nepravilnosti v lastnih vrstah, medsebojnih odnosih, svojih organizacijah, zdravstvu in družbi oziroma državi na splošno? Ali je razkrivanje in poročanje zdravnika o nevarnih, nezakonitih, nepravilnih oziroma neetičnih praksah s strani delodajalca upravičeno? Ali takšno žvižgaštvo predstavlja lojalnost delodajalcu, ali pa gre preprosto za »izdajo« tistega, ki nam daje plačilo? Tudi odgovor na to dilemo nam delno ponuja Kodeks, ki med drugim govori o zdravnikovi dolžnosti, da »se kot javni delavec ne umika v osamo privatnega, temveč mora prispevati v dobrobit in napredek skupnosti«. Seveda pa kaže dolžnost razkrivanja pomanjkljivosti, nepravilnosti, napak in neetičnih ravnanj razumeti dosti širše. Zdravnik (bolnikov advokat) se je »dolžan celo zoperstaviti državnim predpisom in političnim merilom, če bi od njega zahtevali odločitve, ki bi bile v nasprotju z njegovim prepričanjem in vestjo, za posledice pa bi odgovarjal le zdravnik. Temelj za tako ravnanje pa so vrline, s katerimi mora biti zdravnik oborožen, ko po potrebi tudi javno uveljavlja moralno pravo in pacientovo dobro« (Dolenc, 1997). Ni naključje, da si politika s spodbujanjem »zdravniških in zdravstvenih afer« neredko prizadeva prekiniti partnerstvo med bolnikom in zdravnikom. Razkrivanje zapletenih pojavov korupcije in sorodnih pojavov je dramatično povečal javno zavedanje pomena žvižgačev in žvižgaštva pri spodbujanju etike in družbene odgovornosti tudi v zdravstvu. Prav žvižgači igrajo vse pomembnejšo in ključno vlogo pri ohranjanju zaupanja javnosti v zdravstveni sistem. Razkrivanja nepravilnosti ter etični pomisleki in pojasnjevanja so vse nujnejši prav pri komunikaciji z mediji oziroma javnostjo ter z zdravstvenimi politiki, posebej tudi pri tehtanju stroškov in koristi ukrepov v zdravstvu. Razumevanje teh in drugih etičnih razsežnosti zdravnikovega dela sodi med temelje zdravniškega poklica. Svetovno zdravniško združenje (SZZ) je v sodelovanju s širokim krogom strokovnjakov izdalo »Priročnik zdravniške etike« (2005–2016). Med etičnimi priporočili SZZ izpostavi tudi vlogo žvižgačev, ki jih »na žalost vsi ne cenijo, na njihova opozorila se ne odzovejo in jih včasih celo kaznujejo, zaradi opozarjanja na slabo delo«.

Nedvomno sodi varovanje in krepitev etike in integritete v družbi še bolj kot pri drugih, v dolžnost in odgovornost tako imenovanih poklicanih strokovnjakov, med katere poleg učiteljev, pravnikov in duhovnikov sodimo tudi zdravniki. Vendar je stanje na tem področju zaskrbljujoče. V zdravniški etiki poznamo dve temeljni maksimi: »NE ŠKODUJ«, ki je zapoved, ter »DELAJ DOBRO«, ki je dobronamerna obveznost. Vendar si je včasih težko predstavljati, kaj vse pomeni delati dobro, da ne bi hkrati škodovali drugim. Zato je uveljavljeno »novo« etično in strokovno vodilo »PREPREČUJ ŠKODO«, ki se uvršča med »ne škodovati« in »delati dobro«. Etična obveza vsakega zdravnika je preprečevanje dejanj, ravnanj in razmer, ki imajo neposreden ali posreden negativen vpliv na bolnike, na ranljive in ogrožene ljudi ter na zdravje ljudi na splošno. Seveda se ta obveznost zmanjšuje, ko pretirano zraste cena preprečitve takšnih dejanj. Zato mora zdravnik, ki dela v skladu s Kodeksom medicinske deontologije Slovenije in želi biti aktiven zagovornik bolnikov, ranljivih skupin, varovanja in krepitve zdravja ter uveljavljanja etičnih načel, sodelovati v procesih oblikovanja javnih politik. Pri njihovem oblikovanju pa je udeleženo veliko javno-političnih igralcev z različno stopnjo integritete ter osebne zavezanosti poštenosti, pravičnosti in zdravju. Vloga strokovnega znanja in etičnih načel v procesih političnega odločanja je različna. Na področju preventive in varovanja zdravja žal prevladujejo dokumenti, politika in strategije na deklarativni ravni. Načeloma naj bi znanje in etika sicer služili za definiranje prednostnih nalog in iskanje političnih rešitev. Pogosteje pa se uporabi le za »posthoc« racionalizacijo in upravičevanje že predhodno izbranih rešitev. Tisti z veliko močjo lahko uveljavijo svoje interese, ki niso vedno v prid bolnikov, zdravstva in sociale ter varovanja zdravja, navkljub nasprotovanju drugih deležnikov. Zato bi moral zdravnik svojo etično držo, znanje in izkušnje, uporabljati tudi za razkrivanje politične prakse, od katere imajo ljudje v resnici bore malo, ali je celo zdravju škodljiva. Imamo znanje ter avtoriteto, da lahko opozarjamo tudi na širše pojave, ki lahko škodljivo vplivajo na zdravje ljudi in okolja. Zdravništvo bi moralo biti glede varovanja etičnih načel in vrednot v družbi vzor. Večinoma pa nam za to vrsto »žvižgaštva« manjka političnih veščin. S tem v zvezi so se slovenski zdravniki in drugi zdravstveni delavci nekoč že začeli združevati v Iniciativo zdravnikov, ki je bila prostovoljno in neodvisno združenje vseh, ki so želeli aktivno sodelovati v prenovi in pri reševanju zdravstvenega sistema v Sloveniji.

RAZPRAVA: KORUPCIJA, NA KATERO OPOZARJAJO ŽVIŽGAČI IN DRUGI

Pri dilemi, ali gre pri žvižgaštvu za lojalnost, ali izdajo, nam pomaga tudi poznavanje osebnostnih lastnosti žvižgačev. Analize njihovih osebnostnih lastnosti so pokazale, da se za žvižgaštvo prej odločajo zaposleni, ki čutijo pripadnost organizaciji in zavezanost poklicu. Žvižgači morajo delati v javno dobro in ne smejo biti narcistično obsedeni z lastno veljavo. Osebe z nizko stopnjo pripadnosti in integritete se za žvižgaštvo ne odločajo oziroma izberejo strategijo molka oziroma so lahko sami vpleteni v korupcijo. “Pravi” žvižgači so relativno konservativni ljudje, predani svojemu delu in organizaciji, z močnim čutom za odgovornost. Večina jih je bila nadpovprečno uspešnih, dokler se od njih ni zahtevalo kršenje lastnih ali poklicnih etičnih standardov. Brez izjeme so vsi verjeli, da z upiranjem koruptivnim in drugim neetičnim praksam ščitijo pravo poslanstvo svoje organizacije ali stroke oziroma poklica. Tudi takrat, ko kdo ni držal besede, so to jasno povedali. Nekateri žvižgači imajo lahko tudi močne zaveznike v medijih. Vendar so v slovenskih razmerah prijavitelj korupcije in drugi žvižgači kljub temu in kljub zakonodaji, ki naj bi jih ščitila (Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije), ogroženi. Zaradi nedelovanja »uradnih kanalov« ter da bi skupaj lažje opozorili na družbeno nesprejemljive prakse v zdravstvu in širše, je v preteklosti že prišlo do združevanja zdravnikov in drugih strokovnjakov. Na področju razkrivanja korupcije in drugih nepravilnosti v zdravstvu je bila poleg posameznih žvižgačev in manjših žvižgaških skupin, najbolj aktivna nekdanja »Zdravniška iniciativa« (2013), ki je veljala za največjega kritika razmer v slovenskem zdravstvu in je opozarjala na »škandalozno odtekanje denarja iz zdravstvene blagajne«. Pripravila je vrsto predlogov za preprečevanje in zmanjševanje korupcije. Iniciativa je spodbujala zdravnike, ostale zdravstvene delavce, druge strokovnjake in širšo javnost k proaktivnemu reševanju nakopičenih problemov zdravstvenega sistema. Odgovornim je predlagala trinajst ključnih ukrepov, s katerimi bi lahko zmanjšali korupcijo v zdravstvu. Obenem je opozarjala na velika tveganja povezana z razkrivanjem korupcije ter na problem zaščite žvižgačev oziroma »tistih, ki so si drznili zoperstaviti se sistemski korupciji v zdravstvu« (Zdravniška iniciativa, 2013). Ob tem so se Zdravniške organizacije v zvezi s korupcijo v zdravstvu, zavzele za dosledno spoštovanje Kodeksa medicinske deontologije Slovenije in za podpiranje prizadevanj organov pregona v zvezi z odkrivanjem korupcije in slabe poslovne prakse v slovenskem zdravstvu. Posebej se niso zavzele za ustrezno zaščito žvižgačev v zdravstvu. Tudi menjajoče se ministrice in ministri za zdravje so predvsem priznavali, da je korupcija v zdravstvu velik problem, a se problema resno in znanstveno utemeljeno niso lotili. Pojav je tudi v zdravstvu še vedno zaskrbljujoče potisnjen na rob splošne ter posebej zdravstvene politike, raziskovanja in preventive ter prepuščen integriteti posameznikom, njihovim iniciativam in posameznim žvižgačem, kljub opozorilom, da nas korupcija stane od 5 do 10 odstotkov letnega proračuna (OECD, 2014),

Tudi poročila KPK nas opozarjajo predvsem na tisti del problema korupcije v zdravstvu, ki ima sistemske korenine v prepletanju javnega in zasebnega. Komisija se je osredotočila predvsem v problematiko nabave zdravil in medicinskih pripomočkov oziroma postopkov javnega naročanja za potrebe javnega zdravstva. Opozorila je, da potrebujemo večjo centralizacijo in informatizacijo javnega naročanja v javnem zdravstvu, kar naj bi pripomoglo k večji transparentnosti na tem področju. Ti ukrepi so del petnajstih ukrepov, ki bi pripomogli k reševanju problemov korupcije v Sloveniji in ki jih je KPK v realizacijo predlagala slovenski politiki, ki je po njihovem mnenju prva odgovorna za anomalije, v kateri se razrašča korupcija.

Svetovna banka ocenjuje, da je vsako leto zaradi korupcije »na visoki ravni« ukradenih in skritih v tujini 20 do 40 milijard dolarjev iz javnih sredstev v državah v razvoju (OECD, 2014). O korupciji lahko govorimo v ožjem in širšem smislu. S korupcijo v ožjem smislu razumemo dejanja, ki jih opredeljuje zakon. Običajno gre za različne oblike neposrednega podkupovanja oziroma nedovoljeno sprejemanje denarnih in materialnih daril, neupoštevanje nasprotja interesov, omejitev poslovanja, nedovoljeno lobiranje, koruptivna dejanja v zvezi z javnimi naročili. V širšem smislu pa gre za različne oblike moralno vprašljivega in nedopustnega ravnanja, vključno s slabim vodenjem, neučinkovitim upravljanjem, vzdrževanjem slabe organizacijske klime, pomanjkljivo komunikacijo, konflikti interesov in drugimi neetičnimi ravnanji za lastne interese in koristi ter v škodo drugih. Pomanjkanje integritete lahko vodi v korupcijo. Oseba z nizko stopnjo integritete ne ravnajo tako kot govorijo in v sebi niso dejansko takšne, kot se kažejo navzven. Pravimo, da se sprenevedajo in so pogosto nemoralne in koruptivne. O korupciji na mikro ravni govorimo takrat, ko gre za dajanje manjših zneskov denarja ali daril v zameno za uslugo. Pogost je pojav »jaz nekaj zrihtam tebi, ti pa nekaj meni«. V korupcijo na srednji ravni se vpletajo mali in srednji poslovneži, predstavniki javnih zavodov ali nevladnih organizacij nasproti srednjemu nivoju državnih uradnikov (in drugih vladnih uslužbencev), županom, lokalnim avtoritetam in drugim funkcionarjem. Vsote podkupnin ali uslug v zameno za prednostno izbiro določenega projekta na razpisu, različne poslovne namige, izdajo različnih dovoljen, »pranje« oziroma kanaliziranje denarja in uslug do interesnih skupin, ki so jih podprla na volitvah ipd., so že znatno večje. Korupcija, do katere prihaja na makro ravni (strukturna korupcija), pa je povezana s sprejemanjem strateških odločitev in zakonov ter je na primer vezana na vladna naročila, na sklepanja večjih pogodb, kot je na primer gradnja infrastrukture, ter z drugimi večjimi investicijami. Najpogosteje gre za zlorabo javnega interesa v zasebno korist. Prisotna je v »najvišjih krogih«, kjer se vpletajo lastniki kapitala, direktorji, menedžerji, nasproti politikom, državnim uradnikom, nadzornim telesom in drugim. Prihaja do zlorabe funkcij in položajev ali zlorabe politične moči v zameno za večje vsote denarja, delnice, delovna mesta, partnerstva in pomoč pri vplivanju na »vladne« stroke. To spodkopava integriteto, poštenost, pravice, upravljanje. Ta vrsta korupcije ostane najpogosteje neodkrita. Če pa se po naključju razkrije, ostajajo glavni akterji na makro nivoju neodkriti ali za zastaranje pregona poskrbijo spretni in dobro plačani odvetniki. Povprečen državljan oziroma javnost je večinoma toliko oddaljena od strukturne korupcije, da se ne zaveda velikosti problema in dolgoročnih posledic za vse. Slovenska pravna zakonodaja ne pozna ene same definicije korupcije, ki bi zajemala vsa korupcijska (kazniva) dejanja. Slovenska KPK jih obravnava kot kršitev dolžnostnega ravnanja, ki zajema neskladja tako z zakonodajo kot s širšimi etičnimi in moralnimi pravili. V zvezi s to definicijo kaže posebej opozoriti na opustitev dolžnega ravnanja tistih, ki bi glede na svoj poklic, položaj ali funkcijo, morali ukrepati, pa ne.

Tudi informacije o pojavu in razširjenosti korupcije v zdravstvu se bistveno razlikujejo glede na to, ali pojav obravnavamo v ožjem ali širšem smislu. Podkupovalci na mikro ravni naj bi bili predvsem bolniki, ki zdravniku pred zdravljenjem prinesejo bombonjero, viski ali denar in v zameno pričakujejo prednostno obravnavo. V javnosti zasledimo prepričanje, da bolniki, ki ne podkupujejo, težje in prepočasi pridejo do pomoči, ali pa je ta manj kakovostna. Tudi zdravnikom sorodne in poznane osebe, ali bolj vplivni, uglednejši in bogatejši posamezniki, naj bi prej prišli na vrsto za obravnavo in se jim zdravniki bolj posvetimo. Pojav preskakovanja vrst čakajočih naj bi bil pereč zlasti, ko gre za zahtevnejše preglede, operacije in presaditve organov. Tudi farmacevti naj bi pogosto podkupovali zdravnike. Probleme korupcije naj bi prinašale različne donacije in sponzoriranja v zdravstvu. Farmacevtska industrija in drugi dobavitelji zdravstvu vsako leto namenijo precej denarja, med drugim tudi za izobraževanje zdravnikov. Zneski za to gredo v milijone evrov, ki bi se jim organizacije v izgubah težko odpovedale, čeprav gre za korupcijska tveganja. Analiza medijsko bolj odmevnih primerov korupcije v zdravstvu v zadnjih letih razkriva posamične pojave korupcije na mikro in srednji ravni v splošnem zdravstvu, zobozdravstvu, pri bolnišničnem zdravljenju, v lekarniški dejavnosti, pri delu invalidskih komisij in drugod. V najnovejših primerih medijskega poročanja o korupciji v zdravstvu je zdravnike, ki naj bi sprejemali nagrade, prijavil kar dobavitelj opreme, ki se je naveličal plačevanja podkupnin.

V zvezi s širjenjem korupcije in erozijo integritete v zdravstvu se opozarja tudi na probleme slabega vodenja, upravljanja in organiziranja zdravstvenega sistema. To naj bi vključevalo neposredno ali posredno vpletenost v korupcijo in neetična ravnanja na srednji in makro ravni. Na teh nivojih imamo tako vodstvene kadre, ki svoje delo opravljajo vestno, strokovno in v skladu s kodeksom etike, kot tudi tiste, ki svoje delo opravljajo površno in pri tem lahko kršijo tudi etične norme in dolžna ravnanja. Nekateri se s kršitvijo lahko tudi neposredno okoriščajo, zlasti tisti, ki odločajo o razporejanju velikih vsot denarja za zdravstvo, na primer, vodje in direktorji, srednji in visoki uradniki ministrstev, vplivni ljudje povezani z zavarovalnicami. Žvižgači pogosto opozarjajo na škodljive pojave političnega kadrovanja, klientelizma, nepotizma, favoritizma, netransparentnosti in neizogibanja nasprotja interesov, ki naj bi bili velik problem tudi v zdravstvu. Tovrstni pojavi so del sistemske korupcije, ki jo spodbuja tudi zamegljevanje odgovornosti med upravnimi in nadzornimi strukturami v zdravstvenem sistemu. Gre za razširjeno, škodljivo prakso, ki je tudi na ključna vodstvena mesta v zdravstvu pripeljala veliko problematičnih posameznikov. To pelje v negativno kadrovsko selekcijo ter se odraža v neodgovornem in neučinkovitem odločanju in »škandaloznem odtekanju denarja iz zdravstvene blagajne« (Iniciativa zdravnikov, 2013). Že pogost videz nasprotja interesov, ki sicer ne pomeni nujno vsebinske nepravilnosti ali nezakonitosti (na primer sodelovanje člana sveta zavoda pri dodeljevanju sredstev ali potrjevanju projektov, pri katerih ima član sam oziroma z njim povezane osebe zasebni interes; ali ko je uradnik ministrstva hkrati honoriran sodelavec projekta, ki ga financira ministrstvo ipd.), zmanjšuje integriteto organizacije ter lahko pomembno ogroža javno zaupanje v izvajanje javne zdravstvene službe. »Trženja« javnih funkcij in okoliščin, v katerih zasebni interes vodstvenih kadrov vpliva na nepristransko in objektivno opravljanje javnih nalog, je veliko. Neizogibanje nasprotja interesov predstavlja že sprejemljivo prakso.

Sistemska korupcija upočasnjuje administrativne procese ter učinkovitost zdravstvenega sistema in spodbuja klientelizem, nepotizem, favoritizem. Bolj ali manj vsi žvižgači izpostavljajo odgovornost vseh pristojnih ministrstev za zmanjševanje sistemske korupcije. Seveda je v skladu s sprejeto vladno politiko za izvajanje zdravstvene politike posebej odgovorna ministrica za zdravje skupaj z državnimi sekretarji. Upravno in strokovno delo znotraj ministrstva pa pokrivajo generalni direktorji z državnimi uradniki. Za slabe razmere v slovenskem zdravstvu, na katere pogosto opozarjajo žvižgači iz zdravniških vrst, naj bi bile najbolj krive tiste ministrice in ministri za zdravje, ki se niso znali in zmogli zoperstaviti ideološkim pritiskom in so v slovensko zdravstvo uvedli miselnost neoliberalnega trga, potrošništva, konkurenčnosti in nesolidarnosti. Vsem dosedanjim ministrskim sestavam je skupno, da jim ni uspevalo vzpostaviti razmer, da bi bili problemi v zdravstvu lažje rešljivi. Zato najbolj odgovorni za zdravje svoje položaje pogosto zapuščajo bolj sklonjenih glav. Njihove uradniške sestave, ki so v marsičem pripomogle k neuspehom, pa bolj ali manj ostajajo nespremenjene in čakajo na novo ministrico oziroma ministra. Novi ministri te uradnike podedujejo, skupaj z njihovo organizacijsko kulturo. Skupno dosedanjim zdravstvenim ministrom je tudi podcenjevanje medicinske stroke in znanosti, zanemarjanje vloge raziskovalcev ter ignoriranje žvižgačev, strokovnjakov, ki so opozarjali na pomanjkljivosti in nepravilnosti v zdravstvenem sistemu. Nobeden od ministrov tudi ni naredil nujnih premikov za zajezitev korupcije. Na ministrstvu ni bilo pravih ambicij, da bi ustavili pohlepno dobičkarstvo, korupcijo in odtekanje denarja. Ko bo aktualni ministrici za zdravje uspelo ustvariti razmere, v katerih bodo zaposleni v zdravstvu lahko brez strahu oporekali slabemu vodenju in organizaciji ter upravičeno kritizirali svoje nadrejene, potem bo tudi korupcije in potreb po žvižgaštvu manj. Ne glede na to je priznavanje pomena v veliki meri nezaščitenih žvižgačev v boju proti korupciji ključnega pomena. Korupcija močno škoduje zdravstvu in gospodarstvu ter spodkopava zaupanje državljanov v državne institucije. Prav žvižgaštvo pa lahko igra ključno vlogo pri ohranjanju zaupanja javnosti v državne institucije in ga je treba dodatno zaščititi.

ZAKLJUČEK

Korupcija in neetična ravnanja v zdravstvu (in drugje) se lahko bohotijo tudi zaradi tistih, ki so tiho in nič ne naredijo; ne samo zaradi strahu pred povračilnimi ukrepi. Delno je vzrok tudi v odprtih vprašanjih glede težavne zakonske zaščite razkrivalcev korupcije in neetičnih ravnanj oziroma žvižgačev. Kaj motivira nekatere posameznike, da se kljub tveganju diskvalifikacije, uničenju kariere, izgube službe in drugim povračilnim ukrepom, odločijo javnosti oziroma medijem razkriti korupcijo in nepravilnosti v lastni organizaciji in širšem sistemu? Žvižgaštvo kot razkrivanje koruptivnih in neetičnih ravnanj v javnosti in v javno dobro se samo po sebi zdi inherentno moralno upravičeno dejanje, vendar vedno ni tako. Zato razkritju informacij o neki nepravilnosti navadno sledijo razprave o njegovi upravičenosti. Mnenja o žvižgačih so zelo različna. Pogosteje se jih doživlja kot izdajalce sodelavcev in organizacije (ali širše), v kateri delajo. Pregon in trpinčenje žvižgačev na delovnem mestu je v Sloveniji velik in z dokazi podprt problem (Nolimal, 2009, 2014). Redkeje se žvižgaštvo obravnava kot etično in hvalevredno ravnanje v javnem interesu in ga tudi nagrajujejo. Žvižgaštvo bi bilo gotovo bolj spoštovano, če bi imelo trdnejšo znanstveno in etično podlago. Dejstvo je, da se zaradi razmer v zdravstvu in na področju zdravja zdravniki ne moremo omejiti zgolj na zdravljenje bolnika, ampak vse pogosteje delujemo v javnosti, tudi kot politiki, za dobrobit in napredek skupnosti. Zanimanje za etiko v zdravstvu narašča, kar ni le posledica stalne zdravstvene krize, temveč tudi strahu, da bi lahko brezvestni in amoralni posamezniki, zaradi svojih psiho-sociopatoloških teženj škodovali bolnikom, drugim ranljivim posameznikom in skupinam, vsem prebivalcem oziroma državi. Trajnostni razvoj in družbena odgovornost sta načina, ki nam lahko omogočita preživetje in razvoj. Zdravniki lahko veliko naredimo na obujanju zavesti o medsebojni povezanosti in soodvisnosti vseh članov družbe. Hkrati bi morali Ministrstvo za zdravje, zdravniške organizacije in njihovi sodelavci pripraviti protikorupcijsko strategijo v zdravstvu ter okrepiti prizadevanja na področju promocije integritete, družbene odgovornosti in etike v družbi/državi. Priznavanje problema in merjenje korupcije in sorodnih pojavov v zdravstvu je ključno za ukrepanje. Vlada bi morala vzpostaviti boljši državni sistem za nadzor korupcije in njenih posledic. Pri tem lahko na področju merjenja in preprečevanja korupcije v zdravstvu veliko prispeva socialna medicina oziroma znanost in stroka javnega zdravja. Doseganje potrebnih sprememb v smeri večje družbene odgovornosti ne bo lahko. Odvisno bo tudi od mobilizacije kritičnega števila politično aktivnih državljanov, posebej tudi od zdravnikov in njihovih organizacij ter politične volje. Zdravljenje »zloma vrednotnega sistema« in korupcije je zelo drago. Zato kaže več sredstev sproti vlagati v preventivno dejavnost in izgradnjo učinkovitejšega sistema zaščite žvižgačev, ki imajo ključno vlogo pri vračanju in ohranjanju zaupanja javnosti v državne institucije. Družbena ( in korporativna) odgovornost vseh deležnikov pa je predpogoj za vzdrževanje zaupanje.

VIRI/ LITERATURA

• Banisar D. Whistleblowing: International Standards and Developments. 2011. http://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id….
• Berry B. Organizational culture: A framework and strategies for facilitating employee whistleblowing. Employee Responsibilities and Rights Journal 2004;16 (1): 1–11.
• Bjorkelo B, Einarsen, S, Matthiesen, B. Predicting proactive behavior at work: Exploring the role of personality as an antecendent of whistleblowing behavior. Journal of Occupational and Organizational Psychology 2010; 83: 371–394. European Environment Agency. Late lessons from early warnings: science, precaution, innovation: Full Report. 2014 http://www.eea.europa.eu/publications/late-lessons….
• Hersh MA. Whistleblowers – heroes or traitors? Individual and collective responsibility for ethical behaviour”. Annual Reviews in Control 2002. 26: 243–262. The Whistleblowers: Exposing Corruption in Government and Industry. New York: Harper Collins, 1989.
• Iniciativa zdravnikov, 2013. http://iniciativa-zdravnikov.si/
• Komisija za preprečevanje korupcije. Letno poročilo 2015. https://www.kpk-rs.si/sl/komisija/letna-porocila
• Miceli MP, Near JP. The Relationship Among Beliefs, Organizational Position, and Whistle-blowing: A Discriminant Analysis. Academy of Management Journal 1984; 27: 687–705.
• Miceli MP, Near JP. Characteristics of Organizational Climate and Perceived Wrongdoing Associated with Whistleblowing Decisions. Personnel Psychology 1985 38, pp. 525–544.
• Nolimal D. Mobing nad intelektualci: nekateri vidiki trpinčenja zaradi oporekanja razmeram in normam v delovnem in širšem družbenem okolju. In: Zaletel Kragelj L. Cvahtetovi dnevi javnega zdravja 2009. Zbornik prispevkov. Ljubljana: MF, katedra za javno zdravje 2009: 115–130.
• Nolimal D. Posttravmatska stresna motnja po trpinčenju na delovnem mestu. www.osha.mddsz.gov.si/resources/files/NOLIMAL_4_Tr…
• OECD. Committing to Effective Whistleblower Protection. http://www.oecd.org/corporate/committing-to-effect….
• OECD Convention on Combating Bribery of Foreign Public Officials in International Business Transactions. http://www.oecd.org/corruption/oecdantibriberyconv….
• OECD Principles for Managing Ethics in the Public Service. http://www.oecd.org/corruption/oecdprinciplesforma….
• Peters, K et al. The emotional sequel of whistleblowing: findings from a qualitative study. Journal of Clinical Nursing 2011; 20: 2907–2914. Potočan V, Mulej M. Dileme poslovne etike. In: Komisija za preprečevanje korupcije. Javna etika in integriteta: odgovornost za skupne vrednote. Integriteta, odgovornost, vladavina prava. Ljubljana: KPK, 2012.
• Sedlar AM. Zaščita žvižgačev in preprečevanje korupcije ter medijske reprezentacije žvižgaštva. Doktorska disertacija, 2016.
• Svetovno zdravniško združenje. Priročnik zdravniške etike. Maribor: Medicinska fakulteta Univerze v Mariboru, 2016.
• UNODC. The United Nations Convention against Corruption. Resource Guide on Good Practices in the Protection of Reporting Persons. http://www.unodc.org/documents/corruption/Publicat….
• Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK). Vrsta predpisa: zakon. Uradni list: 45/2010, 26/2011, 43/2011, 69/2011 (UPB2).