Odgovornost v zdravstvu – pogled pacienta

Dolžnosti bolnikov

V zadnjih dvajsetih letih je bilo več govora o bolnikovih pravicah ter o odgovornostih in dolžnostih zdravstvenih delavcev. Le malo pa o dolžnostih bolnikov, čeprav so te omenjene že v Hipokratovi prisegi. Leta 1847 je ameriška zdravniška organizacija (AMA) v svoj kodeks zapisala ne samo dolžnosti zdravnikov, temveč tudi dolžnosti bolnikov, vendar tako, kot so jih videli profesionalci: bolnikova dolžnost je biti dober bolnik.

Tudi o pravicah bolnikov se še pred kratkim ni veliko govorilo. Bolniki niso dobili niti natančnih informacij o svoji bolezni, njeni prognozi, možnostih zdravljenja in posledicah le-tega, kaj šele, da bi sodelovali in soodločali pri načrtovanju zdravljenja. Za sodelovanje v kliničnih študijah ni bila potrebna njihova pisna privolitev.

Danes se stvari spreminjajo. Bolniki postajajo vse bolj aktivni pri zagotavljanju in ohranjanju svojega zdravja. Pri tem so avtonomni. Odgovorna avtonomija pa ne pomeni vedno več pravic, temveč prinaša tudi dolžnosti, ki se jih mnogokrat premalo zavedamo. Pa tudi govori in piše se veliko več o pravicah kot o dolžnostih. Naš zakon iz leta 2008, ki ureja to področje, ima naslov Zakon o pacientovih pravicah in samo v kratkem 54. členu spregovori o pacientovih dolžnostih.

Vedno bolj bi se morali zavedati, da imamo vsi avtonomni in opravilno sposobni državljani, vključeni v zdravstveni sistem, tudi dolžnosti, ne samo pravic. Zaradi novih ekonomskih pogojev, političnih odločitev, spremenjenega strokovnega in tehnološkega napredka se bodo zdravstveni sistemi spreminjali, dolžnosti bolnikov pa bodo ostale in se bodo verjetno tudi spreminjale.

Zaradi različne zakonodaje in kulturnih razlik v posameznih državah imajo bolnikove dolžnosti lahko različne obraze. Na te zagotovo vplivajo tudi fizična in čustvena stanja bolnika, ko bolnik ni sposoben ali ne želi sodelovati pri zdravstveni obravnavi. Npr.: bolniki po akutnih poškodbah, z globoko depresijo, v septičnih stanjih. Posebno kategorijo zagotovo predstavljajo bolniki imigranti zaradi jezikovnih preprek, brez svojega izbranega zdravnika.

In kakšne so dolžnosti avtonomnega bolnika in državljana?

Zdravje je na lestvici naših vrednot na zelo visokem mestu. Pa se tega res zavedamo dovolj in za ohranjanje zdravja naredimo dovolj?

Ali se dovolj zavedamo, da bi z zdravim življenjskim slogom, z zdravo prehrano in redno telesno aktivnostjo, izogibanjem dejavnikom tveganja, predvsem pretiranemu pitju alkohola in kajenju, preprečili številne kronične bolezni, ki najbolj bremenijo naš zdravstveni sistem?

Ob tem pa ne smemo pozabiti, da je na žalost med nami veliko takšnih, ki zaradi težkega socialnega stanja in revščine ne zmorejo upoštevati teh priporočil, zato se prehranjujejo nezdravo, ker je takšna hrana cenejša. So običajno manj telesno aktivni, bolj nagnjeni k pitju alkohola in kajenju in posledično h kroničnim boleznim, zaradi tega pa imajo tudi krajšo življenjsko dobo.

Prav tako je naša dolžnost, da v primeru nalezljive bolezni ravnamo odgovorno in obvarujemo druge pred okužbo. Čeprav smo v času bolezni prizadeti, nas to ne odvezuje, da ostajamo odgovorni, ne izsiljujemo nepotrebnih nujnih posegov ali zdravljenja. Da upoštevamo dogovorjene termine preiskav in posegov in se pravočasno opravičimo, če smo upravičeno zadržani. Naša dolžnost je, da smo do vsega osebja spoštljivi. Da damo resnične podatke o svojem načinu življenja, o svojih prejšnjih boleznih in zdravljenju, o svojih razvadah, o morebitnem alternativnem zdravljenju ali spremenjenih prehranskih navadah, ki bi lahko vplivali na razvoj bolezni in samo zdravljenje.

V dobro bolnika je, da opravi priporočene preiskave, jemlje predpisana zdravila in ima dolžnost zdravnika obvestiti o neželenih učinkih zdravljenja. Bolnik lahko predlagane medicinske preiskave in predlagano zdravljenje odkloni, vendar je njegova dolžnost o tem obvestiti svojega zdravnika. To priznanje ne sme pretrgati partnerskega odnosa med avtonomnim zdravnikom in avtonomnim bolnikom, ki pa prevzema za svoje odločitve odgovornost, če je le imel dovolj razumljivih informacij, kakšne so lahko posledice njegovih odločitev.

V času bolnišničnega zdravljenja se mora bolnik primerno vključiti v skupnost bolnikov. Spoštovati mora njihovo zasebnost. Ne sme motiti poteka zdravljenja, poslušati mora nasvete strokovnjakov. Po končanem zdravljenju ne sme pozabiti na potrebne ponovne preiskave in mora upoštevati nasvete strokovnjakov za čim boljšo in hitrejšo rehabilitacijo ali za čim bolj kakovostno življenje s kronično boleznijo.

Danes vse več kroničnih bolnikov po začetnem zdravljenju stopa v vrste zagovornikov bolnikov. S tem želijo pomagati bolnikom, ki začenjajo mnogokrat težko in vijugasto pot zdravljenja. Ob tem plemenitem delu ne smejo pozabiti na določene dolžnosti. Njihova dolžnost je, da so bolniku le v oporo in da ne prevzemajo vloge zdravstvenih strokovnjakov. Da se ves čas izobražujejo in tako z verodostojnimi informacijami pomagajo lajšati njihove stiske, jim pomagajo pri premagovanju težav pri zdravljenju, vračanju v normalno življenje ali kakovostno življenje s kronično boleznijo. Pomagajo jim pri odločitvah o izbiri zdravljenja, o lajšanju stranskih učinkov. Njihova dolžnost je, da jih s svojimi izkušnjami in lastnim vzgledom odvrnejo od opustitve klasičnega zdravljenja, če pa se to zgodi, da jim kljub temu pomagajo po svojih močeh naprej.

In kakšne so dolžnosti državljanov?

Da od mladih nog skrbijo za ohranjanje svojega zdravja in zdravja drugih. Brez tega zavedanja se nam ne piše dobro. Vsi, prav vsi, smo del zdravstvenega sistema, ki mu enkrat na moremo uiti. Njegovo neurejenost prav dobro občutimo vsi, še posebej kronični bolniki.

Dolžnosti do zdravstva imamo vsi. Morali pa bi imeti tudi pogoje za ohranjanje našega zdravja. Politiki bi morali poskrbeti ne samo za vsem dostopen, vzdržen in solidaren zdravstveni sistem, temveč tudi za to, da bodo tudi ljudje z najnižjimi dohodki zmožni skrbeti za ohranjanje svojega zdravja.

Odgovorni bolniki pa bi se morali zavedati, da nimamo samo pravic, temveč tudi dolžnosti. Samo v zaupljivem partnerskem odnosu med zdravnikom in bolnikom, kjer bosta oba spoštovala pravice drug drugega in se oba zavedala svojih dolžnosti, je lahko zadovoljstvo obojestransko.

Za kroničnega bolnika to pomeni lažje premagovanje bolezni in kakovostnejše življenje z njo, za odgovornega zdravnika pa je največje zadoščenje ob vseh težavah v zdravstvu zadovoljen bolnik, ki mu zaupa.