Obstaja gen za inovativnost?

Intervju s Stello Collins, osrednjo gostjo na konferenci Izobraževalni management

O inovativnosti, učenju in moči naših možganov ter osebni učinkovitosti smo se pogovarjali s Stello Collins iz Anglije, vodilno svetovno strokovnjakinjo za možganom prijazno učenje. Stella Collins bo osrednja gostja na tradicionalni konferenci Izobraževalni management 2016 – Organizacijsko učenje, razvoj in coaching, ki bo potekala 20. in 21. oktobra na Bledu.

Danes vsakdo želi biti bolj inovativen. Podjetja pri iskanju kadrov nenehno poudarjajo kompetenco inovativnosti? Vprašanje, ki se ponuja kar samo po sebi – se inovativnosti lahko naučimo ali smo se že rodili z inovativnim genom in kasneje popravki niso več mogoči?

Kar lahko zagotovo trdim je, da se vedno lahko naučimo kako biti bolj inovativen. Pravzaprav ne verjamem, da obstaja gen za inovativnost – vsekakor pa dopuščam možnost, da ta še ni odkrit . Vem pa da na našo kreativnost in inovativnost vpliva več stvari, ne le geni ali trenutne sposobnosti. Najbolj preprosta pot za doseganje večje kreativnosti in inovativnosti je, da se odločimo vsak dan delati določen stvari drugače, kot smo jih vajeni; npr. gremo v službo po drugi poti, za popoldanski tek prav tako izberemo novo pot, na sestanku sedimo na drugem mestu kot običajno, naredimo zapiske v obliki miselnega vzorca, si umijemo zobe z levo roko, če smo desničar oz. obratno… Poskušamo torej delati stvari drugače in se upremo rutini.

V vaši knjigi Nevroznanost za učenje in razvoj se spogledujete z mislijo, da ne uporabljamo vseh zmogljivosti naših možganov. Koliko možganskih zmogljivosti ljudje v povprečju že uporabljamo in kako velik je v resnici naš možganski potencial?
Prepričana sem, da ni mogoč z zanesljivostjo meriti, koliko možganskih zmogljivosti že uporabljamo, predvsem zato, ker imamo različen poglede na to, kaj sploh so možganske zmogljivosti? Merimo pa lahko koliko energije porabijo možgani – dokazano je, da kar 20 odstotkov vseh dnevnih energijskih zalog, kar je veliko več, kot bi pričakovali glede na velikost možganov v primerjavi z ostalimi deli telesa.

(Možgani tehtajo v povprečju le 1,3 kg, op. urednika) . Naši možgani so sposobni veliko več, toda po drugi strani so omejeni z velikostjo lobanje in sposobnostjo telesa, da oskrbi možgane s primernimi viri. Moramo se tudi zavedati, da se možgani utrudijo, prav tako kot drugi deli telesa in potrebujemo čas za počitek in obnovo. Nevroplastičnost možganov kaže, da imamo vsi ljudje potencial, da ustvarimo nove možganske povezave, ki nam omogoča novo učenje, ravno tako pa nam nakazuje omejitve oziroma meje učenja kot tudi dejstvo, da so možganske zmogljivosti med ljudmi razlikujejo.

Stari pregovor pravi, radovednost je mati modrosti. Kaj se pravzaprav dogaja, ko smo radovedni?

Vse več je dokazov, da se ob nastopu radovednosti v naših možganih sprošča dodatni dopamin, ki je pravzaprav nevrotransmiter, z mnogim kompleksnimi učinki, na naše počutje in nivo motivacije. Njegove učinke bi lahko primerjali z obliko zasvojenosti, tako da sklepamo,da je radovednost pravzaprav užitek, ki ga želimo večkrat ponoviti . Poskus s podgani , ki so jih povezali med seboj tako, da s lahko aktivirale dotok dopamina v telo, je pokazal, da so raje pritiskale na gumb nagrada, ki je aktiviral dopamin v njihovih možganih kot na gumb hrana in pijača. Kadar smo radovedni, nam to daje energijo, da nenehno raziskujemo, kar najbolj spodbuja naše učenje.

V svojih delih poudarjate, da se morajo motivirani učenci pomakniti od radovednosti k vztrajnosti? Lahko to bolj podrobno razložite?

Če se želite česa naučiti, morate v prvi vrsti biti radovedni in motivirani. Toda to še ni dovolj za uspešen proces učenja. Učenje zahteva tudi veliko porabo časa, energije, učenje pomeni delo…To pomeni, da se morate premikati od kratkotrajnega k dolgotrajnemu spominu, kar pa pomeni trdo delo, zato pravim, da je potrebno biti vztrajen in znati priklicati ter uporabiti pridobljeno znanje. Vztrajni morate biti tudi v prakticiranju novih veščin, vse dokler jih ne razvijete na raven navade.