Mediji niso orožje, s katerim bi lahko zamahnili po potrebi

Napačno si medije kot orožje predstavljajo tako tisti, ki z njimi grozijo, kot tisti, ki se teh groženj bojijo. Vsekakor pa velja, da je na naslovnice in med osrednje novice najlažje priti »z lumparijo«.

Med ljudmi, ki nimajo vsakdanjega stika z mediji, so takšni, ki si želijo njihove pozornosti, in takšni, ki se je strašansko bojijo. Strahu pred novinarji se je najlažje znebiti s spoznavanjem njihovega dela. Za začetek je dobro poznati na primer novičarska merila, na podlagi katerih se uredništva odločajo, ali bodo določeni temi v svojih vsebinah posvetila pozornost ali ne.
Vse pogosteje pa novinarji opažamo tudi grožnje z mediji. Te so pri doseganju posameznikovih ciljev na nekaterih področjih življenja v naši državi postale del vsakdanjika. »Če mojemu otroku ne boste omogočili popravljanja ocene, vas bom dal v medije,« je verjetno stavek, ki ga je slišal že marsikdo, ki opravlja delo v šolstvu. Podobne grožnje z mediji, če posameznim interesom ne bo ugodeno, se pojavljajo tudi na drugih področjih.

Je v prednosti tista stran, ki novinarje pokliče prva?

Mediji niso orožje, s katerim bi posameznik lahko zamahnil, kadar njegove želje ali zahteve niso upoštevane. Mediji so v službi javnosti, ki želi vedeti, ali nekdo počne stvari prav ali narobe, ali se opira na zakonodajo ali se nanjo požvižga, ali ljudem omogoča uveljavljanje priznanih pravic ali jih omejuje.
Napačno si medije kot orožje predstavljajo tako tisti, ki z njimi grozijo, kot tisti, ki se teh groženj bojijo. Medijev ne zanima, kdo jih je prvi poklical in opozoril na domnevne nepravilnosti oziroma predstavil svojo plat zgodbe. Nikakor ne drži, da je tisti, ki je vzpostavil stik z njimi, v prednosti in bo njegova zgodba veljala za edino primerno in dopustno. Pomembno je, ali so stvari potekale usklajeno s predpisi in podobno.

Mediji niso orožje, s katerim bi posameznik lahko zamahnil, kadar njegove želje ali zahteve niso upoštevane. Mediji so v službi javnosti, ki želi vedeti, ali nekdo počne stvari prav ali narobe, ali se opira na zakonodajo ali se nanjo požvižga, ali ljudem omogoča uveljavljanje priznanih pravic ali jih omejuje.

Na naslovnico je najlažje priti z odmevno »lumparijo«

Nesporno dejstvo je, da se »v poročilih ali v časopisu« oziroma v napovednikih in na naslovnicah najhitreje znajdejo slabi dogodki in z njimi ljudje, ki so jih zakrivili. To ne velja samo za medije v naši državi, temveč že od nekdaj velja, da je slaba novica pravzaprav za medije dobra novica. Tudi nepridiprav, ki naredi nekaj slabega, v medije lahko lažje in hitreje prodre kot nekdo, ki že lep čas dela dobro. Vse ostale poti do pojava v časopisu, reviji, na televiziji, radiu in na spletnih informativnih portalih, so precej daljše in od vas zahtevajo več truda.
Da je tako, so spoznavali tudi dijaki, ki smo jih nekaj let gostili v Dnevnikovem projektu Obrazi prihodnosti. Spoznali so tudi razliko med objavljanjem na spletu in v tradicionalnih medijih. »Objavljati na spletu danes zna vsak, ki ima do spleta dostop. Priti v časopis pa je precej bolj zahtevno in dolgotrajno, če se seveda v njem ne znajdeš kot nepridiprav. A če narediš kaj dobrega in zaradi tega svoje ime prebereš v časopisu, je občutek neverjeten. In tega tudi ne zmore vsak,« so opisovali sodelujoči dijaki.

Med ljudmi, ki nimajo vsakdanjega stika z mediji, so takšni, ki si želijo njihove pozornosti, in takšni, ki se je strašansko bojijo. Strahu pred novinarji se je najlažje znebiti s spoznavanjem njihovega dela.

Dobre zgodbe prevečkrat ostajajo skrite

V svoji novinarski karieri sem pogosto ugotovila, da številne dobre zgodbe, ki bi obogatile tako medijske vsebine kot tudi družbo, zgolj zaradi nespretnega komuniciranja z novinarji ali nevednosti tistih, ki bi jih lahko poslali v svet, ostajajo skrite.

V svoji novinarski karieri sem pogosto ugotovila, da številne dobre zgodbe, ki bi obogatile tako medijske vsebine kot tudi družbo, zgolj zaradi nespretnega komuniciranja z novinarji ali nevednosti tistih, ki bi jih lahko poslali v svet, ostajajo skrite.

Škoda, ki se je sploh ne zavedamo v zadostni meri, po mojem mnenju sega na tri področja:

• Najbolj prizadene tiste, ki delajo dobro, a se o njih ne govori in ne piše.
• Prikrajšani so tudi bralci, gledalci in poslušalci, saj vsaka vest, ki jo zasledijo v medijih, sooblikuje njihovo sedanjost in lahko vpliva na njihovo prihodnost.
• In ne nazadnje opeharjeni za material za dobre zgodbe smo tudi novinarji.

Učenje opozarjanja novinarjev na dobre zgodbe je zagotovo naložba, ki se obrestuje tako posameznikom, ki delajo dobro kot tudi družbi, ki je naveličana slabih in lačna dobrih novic.