Kaj mora izbraževalni manager vedeti o nevroznanosti

S pravilnim programiranjem izobraževalnih vsebin in izvedbo treninga lahko izobraževalni manager hitreje pripelje posameznika do zadnje, to je šeste stopnje kognitivnih sposobnosti, in tako pripelje posameznika do večje delovne uspešnosti.

2. Reševanje problemov

Reševanje problemov je zagotovo najbolj pomembna kompetenca vsakega podjetja, izobraževalni manager pa odgovoren zato, da jo razvije pri slehernemu zaposlenemu. Večina strokovnjakov za reševanje problemov se strinja, da je uspešnost reševanja problemov v tehniki »razdeli in obvladuj«, kar bi lahko prevedli kot: razbij problem na manjše dele in ga rešuj na sistematičen način. Prav tako se je izkazalo, da je dobro ločevati fazo definiranja problema od faze iskanja rešitev, pri čemer se najpogosteje predlaga metodologije (npr. Appreciative Inquiry – metodologija pozitivnega poizvedovanja o možnih rešitvah), ki neposredno vodijo k spremembi vedenja.

Veliko izobraževalnih vsebin lahko trenerji predstavijo s pomočjo orodja za reševanje problemov, ki je predstavljen na spodnji sliki.

Zgoraj prikazan model reševanja problemov izhaja iz spoznanj nevroznanosti, ki nas uči, da je reševanje problemov proces in ne enkratno dejanje. V praksi izobraževanja in usposabljanja se je izkazalo, da je uporaba tovrstnega modela pri poslovnem izobraževanju in usposabljanju zelo učinkovita in daje odlične rezultate, ne le pri iskanju rešitev, ampak tudi pri njihovi implementaciji.

3. Prilagajanje spremembam

Če verjamemo, da je izobraževanje in usposabljanje najboljši način za doseganje sprememb vedenja, potem je prav, da posvetimo temu procesu več pozornosti. Zlasti pa moramo ujeti pravi čas, to je čas, ko so učenci najbolj dojemljivi za spremembe. Obstaja veliko modelov upravljanja in vodenja sprememb v organizaciji, toda le malokateri model je primeren na osebni ravni in se kot tak lahko učinkovito uporabi pri izobraževanju in usposabljanju. Na spodnji sliki je prikazan Hallov model upravljanja sprememb (CBAM), ki ga priporočam za uporabo v praksi izobraževalnega managementa.

Model torej temelji na samozavedanju o potrebnosti sprememb oziroma drugače rečeno na stopnji skrbi ali pomislekov, ki jih imamo o določeni (obstoječi) stvari ali navadi. Tudi ta model izhaja iz spoznanj nevroznanosti, ki nas uči, da se človek spremeni šele takrat, ko je stopnja bolečine ob nespremembi večja, kot je stopnja ugodja ob vztrajanju pri utečeni navadi.

4. Polarizacija možganov in mentalne sposobnosti

Mentalne operacije se odvijajo v različnih delih naših možganov. Splošna znano je raziskava o specializaciji leve in desne možganske hemisferi, pri čemer vsaka polovica izvaja določene mentalne operacije bolje kot druga, nekatere operacije pa so skupne. To spoznanje ponuja izobraževalcem in trenerjem povsem nov način razmišljanja o načinih izobraževanja in usposabljanja, pri čemer imajo priložnost, da »naslavljajo« levo in desno možgansko hemisfero z drugačnimi znanji in drugačnimi metodami ter tehnikami. V spodnji tabeli vam predstavljamo različne aktivnosti, ki se odvijajo v naših možganskih hemisferah.

5. Delovanje spomina

Spomin je miselna aktivnost, ki med drugim omogoča priklic informacij, ki se jih je človek v življenju naučil (proceduralni spomin) oziroma jih je doživel (epizodični spomin). Ohranjanje in utrjevanje spomina je pomembno, da lahko upravljamo s časom, primerjamo preteklost s prihodnostjo, in da s pomočjo shranjenih informacij predvidevamo in načrtujemo prihodnost. Napredek pri preučevanju človeškega in računalniškega procesiranja informacij kot tudi spoznanja gerontologije so zelo povečala naše razumevanje delovanja spomina.

Delovanje spomina je zelo pomembno pri transferju naučenega v prakso, kar je končni cilj slehernega izobraževanja in usposabljanja.

Spominske sisteme lahko ločimo glede na njihovo trajanje: – senzorni spomin traja nekaj delcev sekunde; spominsko komponento pa primerjamo z procesorjem v računalniku, – kratkoročni spomin je zelo kratkega časovnega obsega kot tudi majhne zmogljivosti in – dolgoročni spomin, neomejenih zmogljivosti in neomejenega tajanja. Na spodnji sliki je prikazana osnova shema spominskih komponent:

Senzorični spomin/procesor

Kratkoročni Dolgoročni

spomin spomin

Te tri vrste spomina lahko po svoji funkciji razporedimo drugega za drugim, to pomeni, da vsaka informacija, ki jo človek sprejme, prispe najprej v senzorni spomin in običajno preko kratkoročnega spomina potuje naprej v dolgoročni spomin. Dolgoročni spomin je torej dokončen spomin, iz katerega človek prikliče vse informacije, ki so bile sprejete pred več kot 20 minutami. Seveda se lahko te informacije tudi pozabijo po določenem času oziroma lahko potencialno izginejo zaradi interference, prepletanja starih in novih informacij ali zaradi posameznih poškodb spominskih sistemov.