Mobing je psihično in čustveno nasilje na delovnem mestu.  Najbolj razširjen napačen stereotip je, da se skuša mobing enačiti s konfliktom. Vsak konflikt ali prepir med sodelavci, med podrejenim in nadrejenim še ni mobing. Tudi če se večja skupina združi v »spopadu« proti enemu posamezniku in po krajšem času razpade, to še ne pomeni, da smo imeli opraviti z mobingom. Torej je napačno razumevanje, da je konflikt, pri katerem so soudeležena tudi čustva vpletenih, že mobing. Vsak konflikt ni in ne more biti mobing. Konflikti so vedno gibalo napredka, če so seveda primerno rešeni. Res pa je, da lahko nerešeni konflikti postanejo vzrok za nastanek mobinga in morda od tod napačno razumevanje. Za mobing tudi ne moremo šteti nepravičnih ali napačnih odločitev nadrejenega, če so te usmerjene vsakič k drugemu podrejenemu. Motiti se je pač človeško in tudi vodja je le človek. Če se vam zdi odločitev napačna ali krivična, se o njej posvetujte z vodjem.  Tudi delegiranja nalog in njihov način (če seveda ne gre za delegiranje nesmiselnih nalog, ki se ponavljajo) ne štejemo med mobing, saj je to delo vodje, ki mora zagotoviti, da je delo opravljeno po najboljših močeh in v skladu s pričakovanji. Velikokrat se zgodi, da je zahteva po boljši izvedbi nalog razumljena napačno. Toda naloga vodje je, da zahteva dobro izvedene naloge in da nadzira kakovost dela z namenom odpravljanja napak. Čeprav morda način, ki ga vodja ubere, ni najbolj vljuden, to še ne pomeni, da gre za psihično nasilje. Seveda mora biti komunikacija pri tem na ustrezni ravni in ne sme žaliti osebnega dostojanstva zaposlenega. Vsakomur se kdaj zgodi, da pri delu ni najboljše volje. Tedaj so nerazpoloženja posameznika deležni vsi enako oziroma vsi, ki pridejo z njim v stik. Več kot očitno je, da ne gre za načrtno dejanje. Svetujem, da ob takšnih dnevih preložite pomembne sestanke in pogovore.