Morje misli o knjigi Protokol - Simfonija Forme

Borut Pahor, predsednik države


Živimo v skupnosti, ki ima določena pravila in merila delovanja, komuniciranja in tudi bivanja. To omogoča razumevanje in sožitje. Enako velja za državo. Ko je Slovenija z razglasitvijo neodvisnosti vstopila v mednarodno skupnost kot suverena država, je med drugim sprejela odgovornost, da se ji predstavi kot verodostojna partnerica. K temu je nedvomno pripomogel tudi organizirani in strokovni državni protokol.


Ljudje, ki predstavljamo našo državo, smo si v stikih z drugimi državami prizadevali čim bolje predstaviti svojo državo, posebnosti in tradicijo. Pri tem nam je bil vedno v pomoč tudi protokol. Ni zajemal le ceremoniala in vljudnosti v komunikaciji, kot se pogosto rado sliši, temveč tudi natančna pravila v osebnih, službenih in družabnih stikih zunanje in notranje politike, države in diplomacije. Pri tem ne smemo pozabiti, da pravila niso zaradi osebe, temveč zaradi funkcije, ki jo ta zaseda in ki jo zavezuje k določenim pravilom vedenja.


V sodobnih razmerah globalizacije in vse večje civilizacijske izenačenosti ter sodelovanja demokratičnih držav na mednarodni ravni je protokol izgubil veliko prvin tekmovalnosti in dokazovanja. Ostal pa je pomemben člen ustaljenega vedenja, s katerim se z doseganjem ravnotežja interesov dosegajo cilji, pomembni za vso mednarodno skupnost.


Pred nami je delo, ki je pomemben prispevek k razumevanju in priznavanju pomena komuniciranja in vedenja na vseh ravneh življenja, predvsem javnega. Postavljeni so temelji diplomatski in poslovni protokolarni praksi pri nas, to pa bo nedvomno pripomoglo k razvoju in utrditvi evropskega protokola pri nas.


Čeprav nas Ksenija Benedetti v knjigi varno pelje skozi različne »stavke« našega življenja, ne morem mimo lastnih izkušenj, ki sem jih pridobil od protokola, da pravila predstavljamo in oblikujemo ljudje, ki se v različnih okoliščinah bolj ali manj uspešno znajdemo. Vsak od nas, ki se je srečal s protokolom, ve, da je ob pravilih, ki jih moramo spoštovati, vedno možnost, da vtisnemo dogodku tudi svoj pečat. In tu je edinstvenost profesionalnega in sproščenega protokola, ki si je utrl pot tudi pri nas.


Oskar Kogoj, oblikovalec


Človek je božansko bitje, odnos človeka do človeka bi moral biti odnos božanskega bitja do božanskega bitja. Jezus je rekel: »Ljubite, kakor sem vas ljubil.«


Bonton bi moral biti božanska igra odnosov za blaginjo človeštva, držav, skupnosti ...


Kulturni odnosi so odnosi vsestranskih dimenzij človekove dejavnosti, ki sporočajo o kultiviranosti civilizacij in vseobsegajočih odnosih med posamezniki.


Življenje je igra najrazličnejših iskanj resnice, delovanje človeka pa iskanje našega bistva med dobrim in slabim, tehtnica, ki nas vodi k spoznavanju človeškega božanstva, ki je v nas, ki je v srcu, ki prevzema duhovno srce v slehernem delčku našega telesa. Bonton življenja prinaša vse mogoče, vso skrivnost človeškega bitja in kozmosa, lepega, dobrega.


Ko v bontonu prižgemo svečko, že samo ena razsvetljuje temo in oznanja svetlobo. Svetloba človeka pa je sveto spoznanje samega sebe.


Ksenija Benedetti se v svojem umetniškem početju protokola zbližuje s temi vedskimi spoznanji in vsestransko vključuje delovanje, ki se po mojem prepričanju imenuje ljubezen.


Božidar Novak, direktor SPEM Komunikacijske skupine


Knjigo Simfonija forme toplo priporočam vsem, ki se ukvarjajo z odnosi z javnostjo, komuniciranjem in vodenjem podjetij. Poslovni bonton oziroma protokol je orodje odnosov z javnostjo, s katerim laže in enostavneje komuniciramo z deležniki. Protokol je Protokol: z vlado in državnimi uradniki, državnim zborom, političnimi strankami, multinacionalkami na lokalnem trgu, tujimi podjetji, univerzami, kupci in ciljnimi skupinami.


V današnjem hitro se spreminjajočem svetu je poslovni bonton orodje komuniciranja. Forma, ki pomaga ustvarjati ugled in ki je strateški kapital podjetja, organizacije, posameznika.


Prva asociacija na Ksenijo Benedetti je poljub slovesa Georgea W. Busha pred letalom na Brniku. Zapisane izkušnje v njeni knjigi so mnogo več kot forma, teorija. So dobro zapisana praksa profesionalke, ki je pomagala ustvarjati državotvorne funkcije v naši domovini.


Znanje protokola bo slej ali prej postalo sestavni del učnega progama študentov četrtega letnika fakultet, tudi tehničnih. Prišli bodo novi profesionalci, ki bodo želeli preživeti na globalnem trgu: v umetnosti, gospodarstvu, politiki. Hvala ti, Ksenija.


Milan Kučan, bivši predsednik Republike Slovenije


Protokol je ogledalo države. Predstavlja državo v meddržavnih odnosih tudi s postopki in pravili diplomatskega vedenja, ki so izraz notranje urejenosti in spoštljivega odnosa do lastnih državljanov in ustanov države ter spoštovanja do gostov oziroma gostiteljev.


Slovenija si ni mogla privoščiti razkošja, da bi njena forma dozorevala postopoma. Že ob rojstvu je morala pokazati tudi svojo protokolarno doraslost. Ob razglasitvi samostojnosti na ljubljanskem Trgu republike 26. junija 1991 je slovesnost že potekala po pravilih, ki so se ob državnih slovesnostih ali državniških obiskih in diplomatskih dogodkih v temeljnih značilnostih ohranila vse do danes. Spominjam se obiska predsednika Republike Italije Francesca Cossige, prvega uradnega obiska suverena kakšne tuje države v neodvisni Sloveniji. Prišel je z odločitvijo Italije, da prizna slovensko državno samostojnost. Treba ga je bilo pričakati z vsemi državnimi častmi in tako izkazati spoštovanje njemu ter njegovi državi. Čeprav je bil njegov kratek obisk pripravljen na hitro in z dobršno mero improvizacije, nam je ob koncu čestital za njegovo izpeljavo. Predstavil sem mu takratnega šefa protokola Dimitrija Ivanova in povedal, da institucijo protokola in šefa že imamo, napisanih protokolarnih pravil pa še ne. Pravila morate imeti, mi je priporočil, zaradi vas in zaradi gostov, ki prihajajo k vam, predvsem pa zato, da se boste potem lahko po njih ravnali cum grano salis, po zdravi pameti torej.


Kasneje sem na to dostikrat pomislil – ko so protokolarna pravila pomagala reševati marsikatero zagato ali nerodnost in ko je bil naš protokol deležen priznanj ter čestitk ob zahtevnih protokolarnih dogodkih. Čestitka šefa avstrijskega protokola, ki je izjemno natančen, je bila veliko priznanje pra­ vilom, po katerih je potekal obisk predsednika Klestila, in njihovi življenjski uporabi, predvsem pa osebju protokola, ki je sodelovalo ob obisku. Pa čestitke ob srečanjih predsednikov srednjeevropskih držav v Piranu in na Bledu, ob obiskih številnih protokolarno zahtevnih gostov ali ob protokolarni izpeljavi velikih mednarodnih srečanj, recimo srečanje Putina in Busha na Brdu ali velik zalogaj ob predsedovanju Slovenije Evropski uniji. To so priznanja slovenski državotvorni kulturi in zrelosti političnih odnosov med institucijami države, katerih zunanji izraz je tudi državni protokol.


Moje dolgoletno »življenje s protokolom« mi dovoljuje soditi o njegovi koristnosti in potrebnosti, čeprav je včasih s svojimi zahtevami tudi obremenenilen in naporen. Zdaj že pokojni predsednik Estonije Lennart Meri, ki je bil vse prej kot formalist, mi je nekoč dejal: »Težko je s protokolom, a še težje brez njega.«. To modrost si je treba zapomniti.


Odločitev gospe Ksenije Benedetti, da napiše knjigo o slovenskem protokolu, spoštujem. V dolgih letih vodenja te zahtevne službe si je nabrala veliko izkušenj in znanja. Zdaj ga lahko suvereno razdaja drugim, lajša razumevanje uporabe protokolarnih pravil in odpravlja ne tako redke predsodke o protokolarnem nebodigatreba. Z gospo Benedettijevo sem do­ bro sodeloval kar lepo število let, v katerih so tudi z izkušnjami takratnega Urada predsednika republike dozorevala pravila za izpeljavo zahtevnih protokolarnih projektov. Vem, da je delo opravljala z veliko ljubeznijo in tudi profesionalno radovednostjo, s katero je pritegovala tudi sodelavce. Tudi zato je slovenski protokol deležen velikega ugleda in priznanj. Knjiga, ki se jo je odločila napisati, tako ni le poučevanje o pravilih in načelih diplomatskega obnašanja ter olike pri medsebojnem komuniciranju, ampak nam razgrinja protokol, razumljen kot življenje in namenjen življenju. In kot odgovornost do države.


Dr . Janez Bogataj, profesor na Filozofski fakulteti, Univerza v Ljubljani


Pri mojem strokovnem delu in tudi siceršnjem življenju se s protokolom, bolje povedano s protokoli, srečujem različno in v več smereh. Najprej gre za strokovni pogled, ki ne odstira le sprememb protokolarnih pravil, zakonitosti in struktur ter razmerij z njihovimi nosilci, ampak je lahko usmerjen tudi v odkrivanje »prazgodovine« ritualnih pravil in navad. Pogled v dediščino protokola, tega pomembnega področja za delovanje človeške skupnosti, po­ kaže, da so pravila ravnanja, medsebojnih odnosov, vedenja posameznika, družine, skupine in skupnosti, pa tudi države, čeprav niso bila zapisana, delovala kot trden, usklajen, za vse obvezujoč sistem. Z njihovim spremi­ njanjem so skozi zgodovino pravila postajala čedalje trdnejša, zapisana, torej normirana, niso pa veljala le za obliko, ampak predvsem za vsebino medsebojnih stikov. Pravila preprečujejo anarhijo, zmedo, nered in določajo pot za različne vrste komunikacije, vedenja, ravnanja in sobivanja.


Naslednje področje mojega dela je povezano z darili, s to opredmeteno komunikacijo med darovalcem in obdarjencem, pravzaprav komunikacijo med dvema kulturama, ki z izmenjavo daril ustvarita možnosti za medsebojno obogatitev. Seveda ne v gmotnem, ampak v duhovnem smislu. Darilo je namreč nosilec najrazličnejših simbolnih sporočil in eden najstarejših sooblikovalcev ritualne prakse ter navad. Na državniški ravni ima tudi danes še posebej poudarjene komunikacijske, sporočilne razsežnosti. V sodobnem svetu pa žal izgublja te žlahtne lastnosti predvsem na osebni ravni in v protokolu osebnih stikov.


Knjiga Ksenije Benedetti ima zato velik pomen za številna področja in različna okolja, ne le za diplomatski in državni protokol: od sprejemanja gostov, oblačilnega videza in posedanja za mizo do obešanja zastav in uporabe državnih simbolov ter poteka sodobne ritualne prakse. Tudi na področju in v okolju, ki mi je morda najbližje, tj. na univerzi.


Dr . Janez Potočnik, nekdanji komisar v Evropski komisiji


Nisem človek, ki bi ga pretirano očarale okusno pripravljene večerje z visokimi gosti, bogato obložene mize sprejemov, prepričljive vojaške parade ali izkazane državniške časti. Tega se udeležujem toliko, kot moram, in vse to razumem kot del službe, ki jo opravljam. Tudi ne spadam med tiste spretnejše pri rokovanju z različnim jedilnim priborom. Prej bi dejal, da sem se, vsaj preden sem si nabral izkušnje, bal protokolarnih dogodkov. Bal sem se, da ne bi bil videti neveden in neroden. A vaja dela mojstra in mojstri, v mislih imam tiste protokolarne, poskrbijo, da so vaje neboleče in učinkovite. Tako sem se naučil, da je treba skrbno prebrati vnaprej pripravljena navodila, biti točen in pozoren, se vesti kot običajno in predvsem zaupati ljudem, ki so jim protokolarne veščine in poslovni bonton poklic. Zaupanje prepodi strahove in prežene neprijetnosti. Pravila so zato, da omogočijo gladek potek protokolarnih dogodkov in preprečijo neljube zaplete. Ta poklic gotovo ni zadosti cenjen in je nedvomno med zahtevnejšimi. Ko gre vse tako, kot mora, so sodelavci protokola neopaženi. Tako tudi hočejo. Ko se kaj zatakne, je krivec seveda na dlani. Zato bi si bilo treba zapomniti, da prijazna beseda in nasmeh, ki jim ju namenimo tisti, za katere tako vestno skrbijo, odtehtata marsikaj. Vsi, ki opravljajo ta poklic, pa bi se morali zavedati, da se bodo nerodnosti, naše ali njihove, še dogajale. S sproščenostjo in pomirjevalnimi besedami je tudi take trenutke mogoče prebroditi brez resnih posledic. Nerodnosti bo seveda manj, če bomo vedeli več. Knjiga zapolnjuje pomembno vrzel na tem področju in je plod dolgoletnih praktičnih izkušenj avtorice. Nedvomno bo knjiga koristila marsikomu.


Izsek iz Knjige Protokol - Simfonija forme, avtorica Ksenija Benedetti.

Želite biti redno obveščeni o naših izobraževalnih dogodkih?

Prijavite se na naše e-novice